Angleška igralka Emerald Fennell je leta 2020 presenetila s svojim režijskim prvencem, feminističnim psihološkim trilerjem Promising Young Woman, ki je v poplavi vse bolj spoliranih, politično korektnih in sluzavo pokroviteljskih filmov predstavljal dobrodošlo in radikalno osvežitev. Ravno zato so bila pričakovanja ob njenem naslednjem režijskem podvigu, črno komedijo Saltburn, zelo visoka, saj je v zraku obvisela dilema, če bo režiserka ostala zvesta svoji idealno kombinaciji ekstremnosti in prefinjenosti prejšnjega filma ali pa se bo – po domače povedano – pomehkužila oz. omehčala. Na srečo do slednjega nikoli ne pride… ravno nasprotno; Fennelova tudi tokrat ne čuti strahu pred tem, da bi gledalca enako močno nasmejala kot tudi od gnusa šokirala. Film sledi sramežljivemu in vase zaprtemu študentu Oliverju (Barry Keoghan), ki se na Oxfordu tesno spoprijatelji s priljubljenim in postavnim sošolcem Felixom (Jacob Elordi), ki prihaja iz aristokratske družine, živeče v velikanskem dvorcu na posestvu Saltburn. Njuno prijateljstvo postane tako močno, da Felix povabi Oliverja, da preživi poletne počitnice z njim in njegovo ekscentrično družino, ob prihodu na posestvo pa Oliverja premami hedonistični način življenja, za katerega je pripravljen žrtvovati marsikaj. Saltburn je podobno kot Promising Young Woman hudoben, prebrisan, strupen in sprevržen portret družbe, v kateri živimo, le da tokrat ni toliko poudarka na feminističnem sporočilu, ampak na prefinjenem norčevanju iz človekove obsedenosti s slavo in denarjem, hkrati pa se dotakne tudi razlik med družbenimi razredi, še posebej bogatimi in “povprečnimi”. Filmu poveljuje fenomenalno zastrašujoči Keoghan v svoji najbolj čudaški in kompleksni vlogi doslej, ob tem pa še velja omeniti še preostalo igralsko zasedbo (poleg Elordija nasmejijo še Richard E. Grant, Rosamund Pike in v mini vlogi Carey Mulligan) čudovito fotografijo in scenografijo, domiselni izbor glasbe in cel kup sprevrženosti, ki jih jih zna sofisticirano prikazati zgolj Fennelova. Saltburn morebiti ne bo povšeči vsakemu, saj zna film pošteno preizkušati gledalčevo potrpljenje, toda kot celota gre za eno boljših filmskih satir zadnjih let.
