Če kje obstaja film s točno določenim namenom, ki pa je pri mnogih gledalcih dosegel ravno nasprotni učinek, je to groba satirična drama Wall Street režiserja in scenarista Oliverja Stona, ki je ugledala luč sveta v času Reaganove Amerike, ko se je borzni trg močno spremenil ini postal lovišče za nemoralne mrhovinarje v lepih oblekah, urejenih pričeskah in z nepopustljivim apetitom po denarju. Protagonist Stonovega filma je namreč Gordon Gekko (Michael Douglas v svoji življenjski vlogi), spletkarski, narcisoidni in pohlepni milijonar, ki pod svoje okrilje vzame ambicioznega mladega borznega posrednika Buda Foxa (Charlie Sheen) in ga nauči vseh trikov pridobivanja hitrega dobička na borzi, pri tem pa ga pogosto napelje tudi v nezakonita dejanja. Gekko, ki pri dosegi svojih ciljev ne izbira sredstev in celo samozavestno prizna, da je pohlep vrednota, katero je treba ceniti, je po izidu pričujočega filma postal nekakšen idol mnogih borznih posrednikov, ki so se lotili posla ravno zaradi Douglasovega karizmatičnega, vendar hudo pokvarjenega lika. Toda to ni krivica filma, saj je Wall Street precej neposredna, a še vedno subtilna kritika ameriškega pohlepa, hkrati pa na neprizanesljiv način razkrije borzni trg kot bojišče, kar domiselno prikaže z uporabo hektične kamere in množice dialogov, ki jih posredniki izrekajo kot naboje iz strojnice. Stone je tokrat na vrhuncu moči; s samozavestno režijo, močnim scenarijem in celim kupom ponarodelih dialogov in monologov gledalca popelje v gnilo jedro borze, z zgodbo o Gekku in Foxu pa prikaže kapitalizem v vsej svoji zmožnosti ustvarjanja lažnih sanj in destruktivnosti. Nekateri gledalci, ki niso povsem seznanjeni s finančnim žargonom, se bodo tekom filma počutili rahlo izgubljene, vendar ima Wall Street še vedno izbrušeno dovolj močno sporočilo, da se po ogledu nihče ne bo počutil zmedenega. Film ima sicer nekaj šibkih točk (še posebej z umestitvijo lika Daryl Hannah, ki je precej nezanimiv in ne služi nobenemu namenu), toda Stonova klasika še vedno zre močno iznad povprečja in ostaja družbeno relavantna tudi po več kot 35. letih.
