Drugi celovečerec ameriškega filmarja Jerryja Schatzberga se prične s pojasnilom naslova filma; Needle Park oz. po naše Park mamil je manjši prostor na newyorškem Manhattnu, ki je veljal za shajališče heroinskih odvisnikov v 70. letih. Tam se po naključju srečata brezdomka Helen (Kitty Winn) ter preprodajalec mamil Bobby (Al Pacino v svoji prvi glavni vlogi), ki se spustita v razmerje, vendar pa tega kmalu ogrozi njegova prva velika ljubezen; heroin. Bobby, ki je že na začetku filma globoko v heroinski odvisnosti, skuša Helen sprva odvrniti od jemanja heroina, a ko ona podleže skušnjavi in tudi sama postane narkomanka, gre z njuno zvezo samo še navzdol; Bobby se zateka h kriminalu, da bi našel denar za nakup heroina, medtem ko se Helen spusti v prostitucijo. The Panic in Needle Park, sicer posnet po istoimenskem romanu Jamesa Millsa, bi lahko uvrstili v podžanr t.i. igranega filma, ki pa se pred očmi gledalca odvija kot nespoliran, necenzuriran in grob dokumentarec; posnet je na dejanskih lokacijah, kjer se odvija zgodba, glasba je popolnoma odsotna, vizualna podoba pa je pričakovano temačna in umazana. Temu primerno so “pristne” tudi naturalistične igralske predstave, kjer blestita predvsem Winnova in Pacino, film pa je bil za svoje čase tudi škandalozen zaradi eksplicitnih prizorov zbadanj s heroinsko iglo. The Panic in Needle Park je postavil temelje za prihajajoče “narkomanske” klasike kot so Christiane F., Sid & Nancy in Requiem for a Dream, saj cilja na pretresljiv in iskren prikaz življenja narkomanov, hkrati pa kot motiv obravnava uničujoč kontrast med odvisnostjo in ljubeznijo. Zastrašujoče visoka stopnja realizma, ki jo uspe doseči redkokateri film, ljubezenski zgodbi med glavnima junakoma doda pristno tragičnost in emocije, po zaslugi spretne režije in močnega scenarija pa film nikoli ne zavije v smer osladne melodrame, po katerih so bila znana 70. leta. The Panic in Needle Park tudi po več kot 50. letih še vedno močno strese gledalca in je nasploh eden najboljših filmov na temo odvisnosti.