Uvodne minute nadnaravne psihološke srhljivke Father of Flies gledalcu dostavijo vse, kar potrebuje za osnovno razumevanje stanja, v katerem se nahajajo glavni junaki filma; vrženi smo na eno samo lokacijo osamljene družinske hiše sredi gozda, obdani z depresivno in brezizhodno zimsko atmosfero, v notranjosti hiše pa vladajo pričakovano napeti odnosi med člani neimenovane družine. Oče, ki je večino filma odsoten, se je nedavno ločil od svoje (domnevno) neprištevne žene, kar globoko prizadane njegova otroka, uporniško hčerko Donno in mlajšega sina Michaela, ozračje pa še dodatno razburi prisotnost očetove nove noseče priležnice (in nekdanje varuške) Coral, ki večino dneva blodi po hiši z nenavadno lepotno masko na obrazu. Zdi se, da so odnosi v družini že dovolj napeti in ne potrebujejo nadnaravnega ozadja, toda Father of Flies že po prvi tretjini krene v omenjeno smer, kar pa ni nujno slaba novica. Režiser in scenarist Ben Charles Edwards je dovolj premeten, da zgodbo razvija počasi in potrpežljivo z veliko poudarka na fenomenalni temačni atmosferi ter subtilnih prizorih strašenja, ki temeljijo bolj na iluziji prisotnega kot pa dejansko fizični prezenci nadnaravnega. In ravno ta misterioznost in nejasnost pripovedne niti pritegneta gledalca do te mere, da ostane zvest počasnemu tempu, zato je toliko bolj škoda, da se Edwards v nadaljevanju ne more odreči številnim klišejem in preverjenim trikom kot so npr. nenadni skoki v kamero, pospremljeni z bučno orkestralno glasbo, ki že lep čas niso strašljivi, ampak nadležni. Na srečo se Father of Flies zavoljo kratke dolžine (dobrih 75 minut) in dobro izkoriščene omejene lokacije uspe obdržati nad površjem, vendar pa za seboj pusti veliko neizkoriščenega potenciala.