Filmske antologije oz. filmi, sestavljeni iz več zgodb, imajo pogosto navado, da je kvaliteta prikazanih zgodb medsebojno zelo majava in ne prinaša konsistentno dobrih rezultatov. V primeru filma Satanic Hispanics, kjer svoje kratke vinjete predstavijo nekateri vidnejši predstavniki t.i. latinskega filma, ni sicer nič drugače, kar pa ne pomeni, da gre za slab izdelek, nevreden gledalčeve pozornosti. Okvirni zaplet se začne v El Pasu, kjer policist med racijo neke hiše odkrijejo prizorišče množičnega pokola, edini preživeli z imenom Popotnik pa je priveden na zaslišanje, kjer začne pripovedovati zgodbe iz svojega življenja, ki med drugim vključujejo nevrotičnega izganjalca duhov, vampirja, ki mora priti do doma pred nastopom zore, političnega pribežnika, ki postane žrtev starodavnega rituala in nekdanjih partnerjev, ki sta bila pred leti priča okultnemu ritualu, sedaj pa sta tarči neznanega prekletstva. Kot je že iz naslova razvidno, Satanic Hispanics črpa navdih iz folklore in urbanih legend latinske Amerike, kar je vsekakor zanimiv koncept, tega pa film hkrati želi približati širšemu občinstvu z vključevanjem bolj popularnih žanrskih elementov. V praksi to pomeni, da se posamezne zgodbe bežno držijo ljudskega izročila, temu pa dodajo ogromno brutalnega nasilja, ekscesnega prelivanja krvi in predvsem izrazito črnega humorja. Navkljub vzdušnemu temačnemu ozračju je Satanic Hispanics pravzaprav presenetljivo duhovit film, ki tudi v najšibkejših trenutkih uspe zabavati gledalca zaradi pogosto zelo posrečenih šal in impresivnih posebnih učinkov, ki pretiravanju dodajo maksimalno dozo adrenalina. Navkljub slabim dvem uram film zaradi dobrega tempa in prisrčno teatralnih igralskih predstav mine kot bi mignil, zato bodo oboževalci žanra z videnim več kot zadovoljni. Film resda vsebinsko ni presežek in nekatere zgodbe so šibkejše od drugih, toda kot celota je Satanic Hispanics ena boljših filmskih antologij strahu, groze in smeha.