V zgodovini filmskih grozljivk ni bolj recikliranih motivov kot tistih iz Frankensteina, znamenitega gotskega romana britanskega pisateljice Mary Shelley. Kako tudi ne; ideja o igranju Boga in ustvarjanju novega življenja iz mrtvih kadavrov je že sama po sebi zlovešča in služi kot opomin na človekovo pogosto nemarno eksperimentiranje z naravnimi zakoni. Ameriška režiserka in scenaristka Laura Moss je skoraj dve desetletji snovala scenarij za svoj celovečerni prvenec Birth/Rebirth, za katerega niti sama ne skriva, da je bil močno navdihnjen z idejami Shelleyjine klasike, ki pa so pričakovano prilagojene modernim filmskim trendom. Medicinska srhljivka predstavi dve glavni junakinji; introvertirano in čudaško patologinjo Rose ter požrtvovalno medicinsko sestro in matero samohranilko Cecilo, kateri iznenada umre petletna hčerkica, vendar pa njeno truplo skrivnostno izgine iz mrtvašnice. Izkaže se, da je za izginotje kriva Rose, ki za stenami svojega stanovanja izvaja bizaren eksperiment, kjer skuša s pomočjo krvi in specifičnih delov človeškega telesa obuditi mrtvega človeka. In ko Cecilina hčerka, ki je idealen kandidat za Rosin eksperiment, “vstane od mrtvih”, se dvojica zaplete v zelo nevarno in neetično igro. Birth/Rebirth je film, ki povečini deluje zaradi zavzete igre Marin Ireland in Judy Reyes v glavnih vlogah, hkrati pa Mossova z umirjenim tempom, nekaterimi kot struna napetimi prizori in idealno kombinacijo suspenza iz gravža ustvari simpatičen poklon starošolskim telesnim grozljivkam Davida Cronenberga. Sporočilo filma samo po sebi ne dostavi nič novega in tudi sicer dobro razvita zgodba za seboj pušča nekatere nelogičnosti in vsebinske luknje, hkrati pa film zaradi svoje močne emocionalne note nekoliko pozabi na strašljivost, ki je tokrat bolj skromno zastopana. Birth/Rebirth tako ni film, ki bi na kakršenkoli način premikal meje žanra, je pa še vedno več kot spodoben prvenec obetavne režiserke.