Film ameriško-iranske režiserke Ane Lily Amirpour je bil oglaševan kot prvi “iranski vampirski vestern”, vendar je resnica nekoliko drugačna; A Girl Walks Home Alone at Night je resda posnela pretežno iranska zasedba, vendar pa je bil film financiran in posnet v Ameriki, zato pripada Iranu zgolj “polovično”. Zgodba je postavljena v zaspano in depresivno okolje (ironično imenovanega) iranskega mesta Bad City, kjer se nikoli ne zgodi nič posebnega, njegovi prebivalci pa bodo prej kot od smrti umrli od dolgčasa. Eden od njih je tudi zmedeni mladenič Arash, ki mora skrbeti za svojega narkomanskega očeta vdovca in se izogibati nasilnim pritiskom lokalnega dilerja, kateremu je dolžan ogromno denarja. Toda življenje se mu hitro obrne na glavo, ko trči ob skrivnostno in osamljeno vampirko, ki se ponoči sprehaja po mestnih ulicah in napada naključne mimoidoče. Sodeč po okvirne zapletu film močno spominja na vampirsko klasiko Let The Right One In, vendar je A Girl Walks Home Alone At Night nekoliko počasnejši, bolj poetičen in skorajda meditaven izdelek, kjer je romanca med glavnima junakoma vedno obarvana z močnim pridihom melanholije in naveličanosti nad življenjem v mestu brez prihodnosti za njegove prebivalce. Občutek otožnosti je še toliko bolj izrazit s čudovito črno-belo fotografijo nočnih sprehodov po skoraj zapuščenih mestnih ulicah, kjer se srečujejo nasilje, smrt in ljubezen. Amirpourova se prepušča “lynchevski” viziji resničnosti, kjer počasen tempo, nalezljiva pop rock glasba ter ekscentrični liki živijo v napol sanjskem svetu, vendar ob tem režiserka vedno ohrani lastno identiteto in se ne zateka k recikliranju. Še najbolj pohvalno pa je to, da Amirpourova uspe prežvečeno vampirsko tematiko predstaviti na nekoliko bolj otožen in skorajda realističen način. Šcepec humorja, dovršena vizualna podoba, ki poskrbi za nemalo strašljivih trenutkov, sanjski realizem in odlične igralske predstave so glavni aduti male mojstrovine A Girl Walks Alone at Night, ki jo lahko uvrstimo med najboljše vampirske filme vseh časov.