Ob omembi besede slasher kakopak večina pomisli na generično filmsko klavnico, kjer se pomanjkanje globje vsebine skuša prekriti z množičnim prelivanjem krvi in nagnusnostjo, kar je verjetno v modernih časih najbolj popularizirala franšiza Saw. Pa vendar velja za enega najboljših slasherjev vseh časov ravno film, v katerem ni moč videti niti ene kaplje krvi. To je klasika Halloween, ki je leta 1978 dobesedno čez noč igralko Jamie Lee Curtis postavila na prestol “kraljice krika”, katerega je obdržala vse do konca 90. let, obenem pa je film predstavil enega najpopularnejših morilcev vseh časov; govora je seveda o Michaelu Myersu, ki še kot otrok na Noč čarovnic umori svojo sestro, natanko 15 let kasneje pa uspe pobegniti iz psihiatrične bolnišnice z namenom vrnitve v rodno mesto, kjer začne terorizirati manjšo sosesko, vendar pri tem ne računa na pogumno varuško Laurie (Lee Curtis) in njegovega psihiatra dr. Sama Loomisa (Donald Pleasence). Režiser in scenarist John Carpenter se modro distancira od grafičnih prizorov nasilja, rezanja okončin ter krvavih prh in se namesto tega posveča grajenju ene najbolj tesnobnih, morečih in strašljivih atmosfer, ujetih na filmski trak. Prizori, v katerih Michael Myers zgolj stoji pri miru in strmi v naključne mimoidoče žrtve, so mojstrsko zmontirani in podkrepljeni z verjetno najbolj privlačno minimalistično glasbeno spremljavo, svoje pa še doda režiserjeva premetena odločitev, da morilca večino časa drži v senci in da nikoli v celoti ne pokaže njegovega obraza, saj s tem lik pridobi na strašljivosti in skrivnostnosti, gledalec pa občuti, kot da pred seboj gleda skorajda nadnaravno bitje, katerega ni moč zaustaviti. Halloween je netipični slasher, ki ga mora natančno preučiti vsaj pravoveren oboževalec grozljivk in upravičena klasika žanra.