Družinski film in grozljivka sta dva žanra, ki vsaj na prvi pogled ne moreta medsebojno funkcionirati, vendar sta mojstrovini The Babadook in Hereditary dokazali, da temu ni tako. Omenjene kombinacija je sicer smiselna; družina človeka tako ali drugače zaznamuje in njegove travme, rane in uničujoči obrambni mehanizmi so pogosto odraz okolja, v katerem je odraščal, zgoraj omenjena filma pa na brutalen način razgaljata prekletstvo družinskih vezi, ki je bolj strašljivo od vseh duhov, zombijev, vampirjev in drugih pošasti. V to podkategorijo grozljivk spada tudi Run Rabbit Run avstralske režiserke Daine Reid, ki se je dosedaj pilila predvsem na področju televizije, medtem ko pričujoči film predstavlja njen celovečerni prvenec. V njem spremljamo zgodbo medicinske sestre Sarah (izvrstna Sarah Snook), ki se spopada s čudaškim obnašanjem svoje hčerkice Mie, ki med drugim zatrdi, da je Sarahina sestra Alice, ki je še kot otrok izginila neznano kam. Po pričakovanjih se Sarah kmalu spusti v brezno potlačenih travm, povezanih z njeno družino, hkrati pa se ji pred oči naslika grozljiva skrivnost o sestrinem izginotju. Več kot očitno je, da je bila Reidova močno navdihnjena s strani na začetku omenjenih filmskih mojstrovin, katere elemente spretno posvoji; vzdušna mučna atmosfera, neprijetno temačna glasba, potrpežljiv tempo ter uporaba nadnaravnega simbolizma, ki prekinja sicer pogosto realističen ton pripovedi. Filmu Run Rabbit Run bi lahko upravičeno očitali pomanjkanje izvirnosti in glede na ton pripovedi bi gledalcu pričakovali nekoliko več strašljivosti, med večje napake pa bi uvrstili še nekoliko premalo poglobljeno pripoved, zaradi katere je končni preobrat rahlo nezadovoljiv. Kljub temu pa ima Run Rabbit Run dovolj prednosti, da bo zadovoljiv oboževalce žanra.