Večkrat je bilo že omenjeno, da je prihodnost filmskih grozljivk v ženskih rokah, saj smo skoraj vsako leto deležni kakšnega žanrskega presežka drzne, provokativne in unikatne filmarke. In tokrat ta čast pripada britanski filmarki Rose Glass, ki je po nekaj krajših filmih posnela svoj celovečerni prvenec, psihološko srhljivko Saint Maud. Film spremlja nekdanjo medicinsko sestro Katie, ki se po travmatični smrti svojega pacienta spremeni ime v Maud, se zaposli kot zasebna negovalka, hkrati pa se skuša odkupiti za svoje pretekle grehe z zatekanjem k veri, ki pa začne kmalu presegati meje racionalnega. Ko Maud postane negovalka na smrt bolne plesalke in koreografinje Amande, se med dvojico sprva splete tesen prijateljski odnos, toda Maud kmalu pokaže svoj pravi obraz in želi preko brutalnih metod “odrešiti” plesalkino dušo. Saint Maud je slabo uro in pol dolg izlet v brezno norosti, ki jo povzroči verski fanatizem, četudi bi bilo film krivično označiti za uperjenega proti veri; Glassova namreč premeteno ne kritizira vere kot take, ampak brezkompromisno, kruto in pretresljivo razgali posledice posameznikovega zatekanja k ekstremizmu v želji, da bi si s tem zagotovil “čistost” duše v posmrtnem življenju. Film prepriča gledalca s fenomenalno glasbo, prepričljivim temačnim in tesnobnim ozračjem (druga polovica filma se npr. skoraj v celoti odvija v notranjosti Maudinega stanovanja), subtilnimi prizori strašenja, ki ciljajo na grozečo prisotnost neprisotnega, vse adute pa poganja vrhunska igralska predstava Morfydd Clark, ki prepričljivo upodobi žensko na prehodu iz požrtvovalne humanitarke v samodestruktivno psihopatko. Saint Maud kakopak ni za vsakogar, saj od gledalca zahteva veliko zbranosti in pripravljenosti, da si sam razlaga prikazano zgodbo, vendar pa gre vseeno za enega najbolj impresivnih filmskih prvencev zadnjih let.