John Krasinski je bil v preteklosti poznan predvsem po komičnih vlogah (proslavil se je v humoreski The Office), letos pa se -predstavlja v vlogi režiserja grozljivke A Quiet Place, ki je po mnenju mnogih nemudoma postala žanrska klasika. Film je postavljen v bližnjo prihodnost in predstavi življenjem družine, ki mora preživeti v postapokaliptični divjini in se obvarovati pred pošastmi, ki so sicer slepe, vendar imajo toliko bolj razvit sluh. Še več; slišijo tako dobro, da jim ne uide še najmanjši šum. Zato ni presenetljivo, da prva polovica filma mine v skorajda popolni tišini; družinski člani se medsebojno sporazumevajo z jezikom gluhih, njihova občutja so pogosto izražena preko obrazne mimike, pošasti pa so bolj ali manj “prisotne” kot nevidna nevarnost. Treba je priznati, da takšen pristop filmu zelo koristi, saj s tem na preprost, a učinkovit način naveže stik z gledalcem in ga neposredno potegne v svet glavnih junakov, hkrati pa se uspe nanje čustveno navezati, pa četudi ne spregovorijo niti besede. Je torej A Quiet Place resnično mojstrovina žanra? Daleč od tega, še posebe zaradi druge polovice filma, ko se ta odpove konceptu “nevarnosti nevidnega” in pošasti postavi v ospredje do te mere, da začnejo izgubljati na misterioznosti in strašljivosti (tudi zaradi precej generičnega izgleda), prav tako pa glavni junaki nenadoma izgubijo vso inteligenco in začnejo sklepati eno neumno odločitev za drugo. A verjetno največja težava filma je hkrati tudi njen blagoslov; Krasinski se konceptu primerno zanaša na element tišine in skorajšnjo odsotnost dialogov, da bi s tem ustvaril močno napetost (kar mu vsekakor uspeva) kar s seboj prinaša tudi težave; A Quiet Place o svetu, v katerem se nahajamo in njegovih pravilih, ne pove skorajda ničesar in to povzroča številne nelogičnosti in vprašanja, na katere pa film preprosto ne odgovori. Tako ni nikoli povsem jasno, kako se pošasti odzivajo na zvok (v nekaterih prizorih zaznajo že najmanjši pok, spet drugje pa niso sposobne razločiti kričanja in glasnega govorjenja) in zakaj glavni junaki, ki bi se po letu in pol tavanja po postapokaliptični deželi, vedno znova sklepajo neumne odločitve, ki jih spravljajo v še večjo nevarnost. Na te dileme film preprosto ne odgovori in od nas pričakuje, da jih bomo ignorirali, kar pa je težko, saj se film jemlje zelo resno in se hkrati pretvarja, da je bolj inteligenten kot v resnici. A Quiet Place je resda odlično odigran in na trenutke zelo napet film s prepričljivo atmosfero in domiselnim načinom prikazovanja zgodbe, vendar pa zaradi svoje namerne nedorečenosti deluje zgolj napol smiselno.