The House of The Devil bi na kratko opisali kot posrečen eksperiment režiserja TI Westa, s katerim skuša podoživeti duh retro grozljivk iz 70. let. Ta pristop je po svoje razumljiv, saj je šlo za zlato obdobje filmskih grozljivk, ki so uspele prepričati tako gledalce kot kritike z zanimivi zgodbami, poistovetljivmi liki, pogosto vrhunsko atmosfero in potrpežljivim tempom, ki je skoraj vedno poplačal gledalčev trud. West je pri posnemanju estetike 70. let izredno natančen, saj z osupljivo natančnostjo posvoji retro izgled tedanjih grozljivk; pisana kostumografija, prepoznavna elektronska glasba, sprani barvni filtri, pogosto statični kadri, počasi premikajoča se kamera, močan poudarek na igrah svetlobe in senc ter kakopak značilna moda hipijevskega obdobja s hlačami na zvonec ter barvitimi oblačili. Obdobju primerno tudi Westov film postreže s precej enostavno zgodbo; zadolžena študentka v obupu sprejme službo varuha bolne ženske v odmaknjeni vili starih zakoncev, ki za svojim vsakdanjim izgledom skrivata nekaj grozljivega. The House of The Devil je minimalistična mojstrovina, ki nas znova opomni, zakaj so se gledalci zaljubili v okultne grozljivke iz 70. let, hkrati pa služi kot šolski primer filma suspenza, ki počasi in potrpežljivo razvija zgodbo, ta pa sčasoma izbruhne v zastrašujoče krvav finale. Zadnja tretjina Westovega filma bo gledalce nedvomno stresla do kosti in jih bogato nagradila za potrpežljivost, ki jih je vodila do te točke. Brez kančka dvoma ena najboljših modernih / retro grozljivk vseh časov in filmska klasika.