Čilski filmar Pablo Larrain se je tekom svoje kariere ukvarjal bodisi z biografijami tragičnih žensk (Jackie Kennedy, princesa Diana) bodisi z bridkim prikazom težkih razmer za časa strogega režima diktatorskega generala Augusta Pinocheta (1915-2006), ki je vladal Čilu več kot 17 let. S svojim najnovejšim celovečercem, satirično grozljivko El Conde, Larrain prvič v ospredje postavlja ravno Pinocheta, pa četudi v bizarni vlogi nesmrtnega vampirja ki po zaigrani smrti leta 2006 živi na odročni podeželski kmetiji in se še vedno hrani s krvjo čilskega naroda. Pinochet (Jaime Vadell) ni več karizmatični voditelj s hitrim umom in trdo roko, ampak utrujen in vsega naveličan starec, ki se premika iz prostora v prosto kot patetična prikazen, hkrati pa godrnja nad nehvaležnostjo ljudstva, ki ga je takoj po smrti odvrglo na smetišče zgodovine. V to turobno okolje prispejo njegovi nevampirski otroci, ki prispejo na očetovo posestvo, da bi se dokopali do njegovega bogastva, družbo pa jim še dela mlada redovnica, ki pod krinko računovodkinje načrtuje uboj starega vampirja. Kot smo že vajena od Larraina, je tudi El Conde vizualno čudovit film, ki posnema estetikov filmov iz obdobja nemškega ekspresionizma z začetka 20. let minulega stoletja, hkrati pa gradi zelo vzdušno in mikavno temačno atmosfero, ki izvrstno zajame osebnost glavnega lika, ujetega v krog naveličanosti, obupa, smrti in obžalovanja. Navkljub prisotnosti politične figure je El Conde vse prej kot političen film, saj se tragičnih razsežnosti Pinochetovega režima dotakne zgolj bežno, zato pa film toliko bolj funkcionira kot subtilna in pikra satira o dekonstrukciji mita “večnih vladarjev”, vsebino pa še začini z večno aktualnim vpogledom v drobovje družbe, ki si hkrati želi najti pot v prihodnost, četudi je še vedno ujeta v okove preteklosti. Odlične igralske predstave, prefinjen črn humor in ravno prav oster satirični naboj uspejo iz pričujočega filma ustvariti nadstandardno filmsko izkušnjo z zgolj pešico napak; občasno počasen tempo po nepotrebnem razvleče zgodbo in zdi se, da v film v zadnji tretjini zgolj ponavlja vzorce, ki smo jih videli že pred tem. El Conde je še vedno odličen primer satire, ki servira družben komentar, ne da bi pri tem zapadla v melodramatičnost in pridiganje.