Umetniško gibanje nemškega ekspresionizma, ki je med drugim zaplodilo celo vrsto filmskih klasik, je v začetku 20. let minulega stoletja doživljalo svoj ustvarjalni preporod, še posebej z izidom zlovešče grozljivke The Cabinet of Dr. Caligari. Film, ki si lasti zasluge za rojstvo podžanra psihološkega trilerja, so režiser Robert Wiene ter scenarista Carl Mayer in Hans Janowitz zasnovali kot domiselno kritiko sistemskega nasilja, ki je bilo v nemško govorečih državah najbolj izrazito za časa prve svetovne vojne. Zato ne preseneča, da je osrednji lik filma sadistični hipnotizer Caligari (Werner Krauss), ki s pomočjo spalne paralize prevzame nadzor nad skrivnostnim Cesarjem, ki začne izvrševati serijske umore po vasici Holstenwall. Tisto, kar ob ogledu filma najbolj pade v oči, je njegova nepozabna vizualna podoba sveta, ki ostaja zgolj navidezno realističen, medtem ko ga sestavljalo nenavadne sence, namerno klavstrofobične lokacije, tako urbana področja kot tudi narava pa so zgrajene iz kartona, kar močno pripomore k vzpostavljanju srhljive surrealne atmosfere. Svet, ki ga predstavlja film, je oropan logike in hkrati enako zastrašujoč kot tudi čudovit, temu primerne pa so tudi igralske predstave, ki kakopak temeljijo na močni obrazni mimiki ter srhljivi maski, ki še danes pošteno prestrašijo gledalce. The Cabinet of Dr. Caligarni je film, podan v več poglavjih in z zgodbo, povedano skozi stilsko dovršene bralne kartice, hkrati pa postreže s šokantim končnim preobratom, ki že tako dovolj majavo logiko filma obrne na glavo in je bil v zgodovini sedme umetnosti neštetokrat kopiran. Večna nema klasika, ki tudi po več kot stotih letih uspešno kljubuje toku časa.