Do sredine 90. let je bil žanr filmskih klavnic oz. slasherjev že dodobra izkoriščen in to do te mere, da je s svojim trmoglavim sledenjem pravilom in klišejem že mejil na parodijo samega sebe. Ravno zato je bilo potrebno slasherje, da bi ti sploh ostali relavantni za prihajajočo milenijsko generacijo, revitalizirati na domiseln in prebrisan način. Ta težka naloga je uspela kolaboraciji kultnega režiserja Wesa Cravena ter scenarista Kevina Williamsona, ki sta prišla na idejo za samoironični, satirični in na trenutke metafizični slasher, ki bi na samosvoj način obravnavani žanr parodiral, hkrati pa mu tlakoval pot v prihodnost; tako se je rodila komična grozljivka Scream, navidez (in najverjetneje namerno) klišejska zgodba o najstniški devici Sidney Prescott (Neve Campbell), ki skuša preboleti brutalno posilstvo in umor njene matere, hkrati pa postane tarča zamaskiranega morilca. Film v zdaj že ikoničnih prvih minutah filmah, kjer spremljamo brutalni umor srednješolke Casey (Drew Barrymone), daje vedeti, v katero smer se nagiba; morilec ji namreč zastavlja vprašanja na temo filmskih grozljivk, hkrati pa se s prebrisano spisanimi dialogi roga udomačeni bebavosti likov v tovrstnih filmih, ki – po besedah Sidney – pred morilcem idiotsko zbežijo po stopnicah v zgornji del hiše, ne pa skozi vhodna vrata. V takšnem satiričnem duhu mine preostanek filma, ki z vidika grozljivke ni pretirano strašljiv, vendar se to niti ne trudi biti; Scream je slasher, ki skuša gledalcu predstaviti dodobra znane perspektive na obravnavani žanr, jih obrniti na glavo in ga hkrati očarati s simpatično galerijo likov, ikoničnih scen ter končnega preobrata, ki znova služi kot avtoreferenca na lastno predvidljivosti in pomanjkanje motiva za ubijanje. Scream tako z odlično igralsko zasedbo, ravno pravšnjo mero humorja in suspenza ter prebrisanim norčevanjem iz samega sebe ostaja tudi danes izredno unikaten in na svoj način provokativen slasher, ki je spremenil zgodovino žanra.