“Nadaljevanja so neizogibna!” dahne nekdo v nadaljevanju orjaškega hita Scream, zraven pa še doda: In nadaljevanja so ponavadi zanič.” Kultni slasher, ki je leta 1996 s prefinjeno režijo Wesa Cravena in zvitim metascenarijem Kevina Williamsona obrnil žanrska pravila na glavo in navidez klišejsko zgodbo o devici, ki jo preganja zamaskirani morilec, preoblikoval v subtilno satiro, ob kateri gledalec kriči od groze in smeha. Scream 2 spremlja glavno junakinjo Sidney (Neve Campbell) dve leti po dogodkih iz prvega dela; sedaj je študentka dramske igre, v urejeni zvezi z novim fantom, po njeni izkušnji z masakrom v rojstnem mestu Woodsboro pa so v Hollywoodu posneli film Stab, na premieri katerega pa znova udari zamaskirani morilec, ki začne kmalu sejati strah in grozo po kampusu. Scream 2 tokrat usmerja svojo pozornost v ironično parodiranje filmskih nadaljevanj in kako ta zaradi pehanja po hitrem dobičku ustvarijo in če je predhodnik te satirične podtone uspel domiselno vkomponirati v napeto dirko s časom, je njegovo nadaljevanje zgolj napol uspešno. Zgodba sama po sebi ni slaba in postreže z nekaj napetimi trenutki, toda kot celota ne uspe niti približno tako močno zagrabiti kot predhodnik, še posebej po zaslugi novih likov, ki so preveč dolgočasni, pusti in neizraziti, da bi lahko pustili trajnejši vtis pri gledalcu. Tu so seveda tudi povratniki (Campbell, Courtney Cox, Jamie Kennedy in David Arquette), katere je znova veselje gledati, pa še to zaradi tega, ker jih poznamo od prej, med dodatne pluse pa lahko štejemo tudi nekatere zabavne akcijske prizore ter subtilne in zabavne poklone vplivnosti prvega dela. Zunaj tega pa je Scream 2 rahlo generičen film, ki postreže z nerazvitim končnim preobratom ter zgodbo, ki nikoli ne postane dovolj zanimiva, da bi ponovila uspeh prvega dela.