Glede na hollywoodsko obsedenost s kovanjem dobička je bilo samo vprašanje časa, kdaj bo tudi franšiza slasherjev Scream, ki si je sicer zgradila popularnost z roganjem ravno omenjenim obsesijam velikih studijev, postala tisto, kar je na začetku parodirala. In Scream 3 je že pred uradnim izidom predstavljal recept za neprijetno gledalsko izkušnjo; pogoste spremembe scenarija (včasih tudi na samem prizorišču snemanja), močna zasedenost urnika večine glavnih igralcev ter odsotnost scenarija Kevina Williamsona so bili znaki za zaskrbljenost in žal so se ti izkazali za realno nevarnost. Scream 3 je namreč bleda senca tistega, česar smo bili gledalci priča v kultnem prvem in celo na določenih mestih tudi v drugem delu; satirični metapodtoni, po katerih franšiza slovi, so tokrat potisnjeni močno v ozadje, namesto tega pa je več pozornosti namenjene ponavljajočim akcijskim prizorom ter pretirano zapleteni in nekoherentni zgodbi, ki je bolj zaposlena s tem, da v gledalca meče številne preobrate, pa četudi so ti pogosto nesmiselni. Nasploh se zdi, da je Scream 3 močno usmerjen v šlepanje na vplivno nostalgijo prvega dela kot da pa bi gledalcu ponudil naravni razvoj že obstoječe zgodbe. Ideja, da se film odvija na prizorišču snemanja tretjega dela Stab, kjer začne igralsko zasedbo ustrahovati znani zamaskirani morilec, ni slaba in na trenutke se zdi, da se film spogleduje s tonom, ki smo ga od franšize vajeni, toda teh trenutkov je žal premalo, da bi popravili nasplošno precej mlačen vtis. Ko gledalec ugotovi, da je Scream 3 zmes dolgočasa in zmede, je jasno, da je pri pričujočem filmu šlo nekaj hudo narobe. In tudi ko režiser Wes Craven s svojo koordinacijo deluje nezainteresirano in naveličano, postane še bolj jasno, da je Scream 3 zgolj bleda, neizrazita in dolgočasna različica tega, kar nas je nekoč vzpodbujalo k smehu in kričanju.