Candy Land se sprva odvija kot skoraj dokumentaristična drama o vsakdanu spolnih delavcev v obcestnem počivališču za tovornjakarje. Gledalci spremljamo njihovo vsakdanjo rutino, bežne pogovore ter interakcije s strankami, najbolj presenetljivo pa je to, da film postreže z dobrodošlo sočutnim prikazom tovrstne obrti, četudi nikoli ne odmika pogleda stran od krute resničnosti in nevarnosti, ki jih ta obrt prinaša. Skromna galerija všečnih likov, ki so podprtimi s prepričljivimi igralskimi predstavami, tako pustijo zelo močan vtis. Toda Candy Land ni zamišljen kot socialna drama o ljudeh z roba družbe; v skupino spolnih delavcev namreč potihem vstopi sramežljiva in globoko religiozna Remy (izvrstna Olivia Luccardi, ki je lani šokirala z nastopom v trilerju Soft & Quiet), ki je pobegnila stran od fanatičnega verskega kulta, vendar s tem tudi izgubila streho nad glavo. Ko se začne preživljati kot prostitutka in naveže prijateljske stike z ostalimi sodelavci, se sočasno na počivališču začnejo vrstiti brutalni (in versko motivirani) umori. Candy Land nekje na polovici obrne svojo smer in se začne spogledovati z elementi klavnice, vendar pa ta kombinacija proti pričakovanjem ne zmoti pripovednega toka filma; njegovo osrednjo sporočilo je namreč povezovanje seksa in religije s poudarkom na moralni dvoličnosti in sprevrženi puritanskosti, ki tolerira nasilje za doseganje “višjih” ciljev. Točka, na kateri se bodo nekateri gledalci s filmom razhajali, je preobilica grotesknega nasilja in spoznanje, da z vidika sporočilnosti film (sicer spretno) reciklira že znane ideje in družbenemu komentarju ne doda nobene izvirne nianse. Navkljub temu je Candy Land več kot soliden miks realizma in eksplotacijske estetike.