Lahko se strinjamo, da je večina filmskih remakov nepotrebnih, toda so primeri, ko se tudi predelave izkažejo za bodisi zelo spodobne reimaginacije originalov (The Ring) ali pa celo povsem samostojne filmske umetnine (Suspiria). Prav tako se lahko strinjamo, da nihče ni potreboval remaka filma Jacob’s Ladder ene najboljših psiholoških srhljivk vseh časov, ki je gledalca posrkala v strašljivo, napeto in katarzično posmrtno meditacijo Jacoba, padlega vojaka v vietnamski vojni. Pričujočemu remaku lahko štejemo v plus, da ne zapade v golo kopiranje obstoječe zgodbe, ampak skuša postreči z novimi zapleti in liki, tem pa dodati nekaj trikov oz. idej iz originalna. Tokrat spremljamo zgodbo kirurga Jacoba, ki ugotovi, da je njegov brat, ki naj bi padel med vojaško operacijo v Afganistanu, še vedno živ in da se skriva v velikanskem sistemu tunelov pod mestom. Kmalu zatem se Jacob spusti v vladno zaroto, ki vključuje prepovedano drogo in skrivne eksperimente na vojakih. Da ne bo pomote; tudi izvirnik je ciljal na podobne motive protivladnih zarot, le da je te subtilno zapakiral v unikatno mešanico podob iz lynchevske nočne more in zelo grafičnega body-horrorja na ravni Cliva Barkerja. Pričujočemu remaku to niti približno uspe in obtiči na ravni podpovprečnega TV-trilerja s cenenimi posebnimi učinki, grdo vizualno podobo (film je dobesedno predoziran s filtri rumene in zelene barve) ter nekaterimi ikoničnimi trenutki iz originala, ki pa tokrat izpadejo prej komično kot pa strašljivo. Nasploh se zdi, da si je remake zgolj sposodil najbolj bizarne sekvence iz originala in jih vkomponiral v dolgočasno in predvidljivo zgobo, ki se ne zna odločiti, če bi bila politični triler ali psihološka strašljivka. Na koncu ni nič od tega; je zgolj nezanimiva zmeda, ki ne deluje kot samostojni izdelek, še manj pa kot remake originala, saj privlačnost in večnost le tega očitno ne razume najbolje. Škoda časa.