Mercy Black na površju spominja na film o popularni urbani legendi Slendermanu; Marina je kot najstnica s prijateljico zabodla svojo vrstnico, da bi jo žrtvovala fantomski entiteti Mercy Black, glavnina filma pa se odvija 15 let kasneje, ko je dekle izpuščeno iz psihiatrične oskrbe in skuša s pomočjo sestre in njenega sina znova normalno zaživeti. A kot je v tovrstnih grozljivkah pogosto, preteklost glavno junakinjo slej ko prej dohiti in kmalu se strašljiva Mercy Black vrne v njeno življenje. Mercy Black znotraj žanrskih okvirjev ne odkriva tople vode, vendar je grozljivka v svojem poslanstvu bolj ali manj uspešna, saj postreže z dobro razvitimi liki, prepričljivo mistično atmosfero, ki se proti pričakovanjem le občasno zateka k cenenim trikom (bučna orkestralna glasba, kateri sledi nenaden skok nečesa v kamero z namenom “strašenja” gledalca) in svojo pozornost nameni špekulaciji, če je Mercy Black resnična nadnaravna entiteta ali zgolj rezultat prebujne domišljije najstnic z duševnimi motnjami. Vsaj temu je tako do zadnje tretjine, ko se film (nažalost) odloči, da bo zgodbo zaključil na karseda klišejski način, kar med drugim pomeni, da smo gledalci deležni neprepričljivega finalnega preobrata, ki se ga v grozljivkah očitno še lep čas ne bomo znebili. Navkljub napakam in medlemu zaključku pa je Mercy Black dobro odigran in napet nadnaravni triler, ki bo oboževalcem žanra predstavljal povsem spodobno razvedrilo.