Robert Eggers je leta 2015 močno presenetil z moderno filmsko mojstrovino The Witch, ki je služila kot spoštjiv poklon starošolskim grozljivkah, vendar se je z domiselnim simbolizmom, drznimi tematikami, čudaškimi podobami ter prepričljivim temačnim ozračjem uspešno izognila temu, da bi z naslanjanjem na tradicijo izpadla zastarelo. A sodeč po njegovem najnovejšem filmu The Lighthouse se zdi, da je Eggers z omenjenim prvencem dosegel zgolj prvi nivo svojega ustvarjanja. Tokrat namreč s svojo unikatno in brezkompromisno umetniško žilico krene še dlje; The Lighthouse s svojo estetiko in vizualno podobo znova služi kot poklon klasičnim grozljivkam, le da se Eggers tokrat še bolj odkrito spogleduje z duhom filmov iz obdobja nemškega filmskega ekspresionizma iz začetka 20. let prejšnjega stoletja. Zgodba se v celoti odvije na osamljenem otoku s svetilnikom, kamor nekega dne prispeta njegova začasna oskrbnika, starejši in senilni Thomas ter mlajši in impulzivni Ephraim. Med dvojico se tekom meseca dni iz začetnega nezaupanja rodi čudaško prijateljstvo, vendar pa nad njima visijo naraščujoča paranoja, skrivnosti njunih življenj ter zlovešči duh morskih legend, ki so prisotne na otoku. Na prvi pogled se zdi, da se The Lighthouse oklepa formule klasike The Shining, kar do določene mere drži, saj oba filma v ospredje postavljata uničujoče posledice človekove izolacije od preostalega sveta, le da Eggers v svojem drugem celovečercu postreže za izredno posebno, čudaško, strašljivo in kompleksno gledalsko izkušnjo, ki uspe kombinirati elemente psihiološke srhljivke, kozmičnega terorja in celo sofisticirane črne komedije. Film odlkujejo do zadnje podrobnosti izpiljena vizualna podoba, spretno uporabljena estetika nemih filmov, uporaba praktičnih učinkov in kakopak fenomenalna igralska bravura veterana Willema Defoeja in skorajda neprepoznavnega Roberta Pattinsona v življenjski vlogi, vredni oskarjevskih nominacij. The Lighthouse je filmska umetnina, ki jo lahko brez težav uvrstimo med sodobne klasike.

Ocena