Zdi se, da zadnja leta klasični pristopi do romantičnih filmov niso več dovolj, zato se jih vse pogosteje skuša začiniti z žgečkljivosti ali pa kar neposredno vulgarnostjo. Seks se še vedno prodaja in Anyone but You je takšne vrste film; romantična komedija o dveh postavnih mladih (in družbeno privilegiranih) posameznikih, ki se sprva ljubita, potem sovražita in na koncu znova ljubita zgolj zato, ker drug do drugega čutita močno telesno privlačnost. Postavna Bea (Sidney Sweeney), študentka prava, ki želi študij obesiti na klin, naključno spozna postavnega finančnika Bena (Glen Powell), vendar po njunem prvem obetavnem zmenku pride do spora in kot je moč pričakovati. nekaj mesecev kasneje se dvojica znajde v Avstraliji na poroki njene sestre in njegove prijateljice. Po pričakovanjih se Bea in Ben sprva ne marata, četudi je gledalcu jasno, da se neustavljivo privlačita (četudi brez pravega razloga) in samo čaka, kdaj si bosta skočila v objem. Anyone but You je po normalnih kriterijih slab film; klišejski, osladen, plitek, predvidljiv in kričeče “belski”, kar pomeni, da smo gledalca znova priča zgodbi o privilegiranem 1% mladih in lepih belih ljudi, katerih edina skrb na tem svetu so urejene frizure, izklesani bicepsi in modna oblačila. Navkljub temu pa je glavna prednost filma ta, da se več kot očitno zaveda lastne plitkosti in se z njo niti noče preveč obremenjevati; vse svoje adute polaga v vseprisotno žgečkljivost in močan šarm tako Sweeneyjeve in Powella, hkrati pa gre v svoji osladnosti tako daleč, da film postane huronsko zabaven, četudi ne tam, kjer bi pričakovali. Drugače povedano; Anyone but You je navkljub vsem napakam še vedno presenetljivo kratkočasen, mestoma duhovit in neškodljiv romantični pofl brez trajne vrednosti. In včasih ni nič narobe s tem, če gledalec pošlje možgane na pašo.