Včasih je za boljše razumevanje filma potrebno vedeti, v kakšnih okoliščinah je nastajal. To vsekakor velja za pričujoči izdelek, psihološko srhljivko Spree, ki jo je posnela skupina mladih srednješolskih filmarjev v razponu enega leta. In če vzamemo v zakup, da je film delo najstnikov, je končni rezultat neverjetno impresiven in vreden vseh pohval. Spree je s črno-belo fotografijo in trpkim realizmom zaznamovan film, ki se po stilu močno zgleduje po gverilski klasiki Henry: The Portrait of a Serial Killer, saj v obeh primerih spremljamo serijskega morilca, ki ubija naključno izbrane ljudi, hkrati pa se spopada z lastno identiteto in obvladovanjem lastnih destruktivnih nagonov. Spree je v primerjavi s Henryjem manj grafičen (krvi skorajda ni na spregled) in toliko bolj usmerjen v oris občutkov glavnega junaka in njegovega potovanja skozi labirint norosti in sprevrženih oblik odrešitve, ki je pospremljemo z odlično izbrano dramatično glasbno. Temačno vzdušje, mešano s kafkovsko atmosfero in lokacijami, ki so ne glede na to, če so v mestu ali na podeželju, strašljivo zapuščene ali pa malo naseljene, gledalca še bolj potegnejo v jedro zgodbe, pa četudi je slednje zgolj za vzorec. Verjetno bo ta vsebinska nejasnost in pomanjkanje aktivnega dogajanja koga zmotila, kar je sicer kritika na mestu, toda še enkrat; Spree je glede na neizkušenost ekipe izdelek, ki se lahko mirne volje kosa z vidnejšimi arthouse projekti.