Irski filmar Neil Jordan se znotraj žanra grozljivk očitno dobro spozna na prikazovanja mitoloških bitij, kot so vampirji. Nenazadnje se je v 90. letih proslavil z epsko moderno klasiko Interview with the Vampire, ki jo lahko brez dvoma uvrstimo med najboljše vampirske filme vseh časov. Kultni status filma ga je verjetno vzpodbudil, da se je v svet vampirje spustil še enkrat in sicer z gotsko grozljivko Byzantium, ki potegne nemalo vzporednic s svojim slavnim predhodnikom; v obeh primerih namreč gledalec spremlja (večno) življenjsko zgodbo dveh vampirjev, ki se tekom stoletij spopadata z lastno identiteto, sprejemanjem svojega temačnega “jaza” in nenasitno željo po pitju krvi. Byzantium se od prvega filma razlikuje zgolj v tem, da večino časa ostaja zasidran v sedanjosti, medtem ko je preteklost prisotna zgolj preko krajših noirovskih prebliskov, ki obrazložijo novo rojstvo glavnih junakinj, osamljene najstnice Eleanor Webb (Saoirse Ronan v eni od svojih najbolj netipičnih in hkrati najboljših vlog) in njene matere Clare (zapeljiva Gemma Arterton). Film glavnino časa nameni razvoju težavnega odnosa med materjo in hčerjo, kar se izkaže za pametno potezo, saj sta glavni junakinji enako težavni kot tudi privlačni, Jordan pa je tiste vrste avtor, ki nam zna približati like, ne da bi se pri tem zatekal v sentimentalnost ali osladnost. Povrhu tega Byzantium uspe prinesti nekaj svežine v prežvečeno vampirsko mitologijo, saj se odpove določenim klišejem in skuša delovati karseda realistično in (kot je pač mogoče) avtentično. K tem lahko prištejemo še privlačno vizualno podobo, čudovito fotografijo in pravo mešanico gotske romance in krvave grozljivke. Rezultat tega je ambiciozen in kompetentno narejen vampirski triler, ki pa zna biti zaradi dolžine in osredotočenosti na like kot na akcijo za gledalca rahlo naporen, prav tako pa večino časa ne odkriva tople vode in niti pod razno ne doseže ravni Jordanove prejšnje vampirske klasike. Okusna vampirska pojedina.