Udobno življenje Norvala Greenwooda preseneti pismo njegovega očeta, ki je družino zapustil, ko je bil še otrok in ga tako ni videl že skoraj 30 let. Četudi poln dvomov in strahu, se Norval odloči obiskati očeta v njegovi odmaknjeni koči ob obali, kjer kmalu ugotovijo dvoje; da je oče egoistični kreten in da za seboj vleče grozljive skrivnosti iz preteklosti, za katere bo izstavil račun ravno Norvalu. To predstavlja zgolj eno nianso črnohumorne srhljivke Come to Daddy, ki se oklepa znanega pregovora, da je žlahta raztrgana plahta, v tem primeru pa celo recept za smrt. Režiser Ant Timpson uspe z mešanico gravža, hitchcockovskega suspenza in prefinjenega občutka za humor voditi gledalca skozi labirint nepredvidljivih zapletov, ki (skoraj) nikoli ne dajejo vtisa deja-vuja in generičnosti, zaradi katerih žanr grozljivk prepogosto trpi. Ker je film zamišljen kot absurdna tragikomedija, dogajanja kakopak ne smemo jemati preveč resno, vendar pa smeh nikoli ne zasenči napete zgodbe, kjer ni nikoli povsem jasno, v katero smer bo krenila. Za večji uspeh filma je zaslužen tudi Elijah Wood, ki se zadnja leta pojavlja v majhnih oz. neodvisnih filmskih produkcijah, kar mu omogoča, da lahko razvija svoj igralski talent, čeprav tokrat zgolj ponovi vlogo zmedenega mladeniča, ki je vržen v ekstremno situacijo in se mora iz nje izvleči popolnoma sam. Come to Daddy je simpatična komedija zmešnjav, krvava grozljivka in psihološki triler v enem in v vseh treh pogledih je več kot uspešen.