Zdi se, da smo v zadnjih desetih letih deležni manjšega preporoda podžanra filmskih grozljivk, imenovanih folk horror, ki črpa svoj navdih iz ljudskega izročila in tematizira predvsem grob trk med civilizacijo in divjino oz. med umetno ustvarjenim redom ter kaotičnim vzdušjem, ki ga nudi narava v svoji prvinskosti. Irski ruralni šoker Mandrake, sicer celovečerni prvenec filmarke Lynne Davison, zvesto sledi zakonitostim omenjenega podžanra in v ospredje postavi uradnico za pogojne izpuste, ki je edina pripravljena sprejeti delo nadzora nad obsojeno morilko Mary Laidlaw, ki je po dveh desetletjih prestajanja zaporne kazni zaradi umora moža izpuščena na prostost, a se ob njeni vrnitvi nemudoma začnejo dogajati čudne stvari, med drugim tudi skrivnostno izginotje dveh otrok, kar seveda zbudi sume lokalnih prebivalcev, da se je Mary, ki se naj bi pečala s črno magijo in čaščenjem starodavnih ritualov, vrnila na stara zločinska pota. Mandrake je z depresivnim in tesnobnim vzdušjem zaznamovana grozljivka, ki polaga svoje adute v spodobne igralske predstave, počasen tempo ter prepričljivo mešanje podeželskega realizma in surrealizma. Težko bi rekli, da film odkriva toplo vodo, pravzaprav je dokaj standardna vaja iz folk horror estetike, ki prepleta mikavno čudaštvo in temačno skrivnost, pri tem pa zgodbo o grozljivih božanstvih iz gozdov poveže s človekovimi potlačenimi travmami in neizpolnjenimi željami. Mandrake je daleč od slabega filma, pravzaprav je več kot solidna strašljivka, katere edina večja pomanjkljivosti je rahla razvlečenost in površinska razdelanost osrednjega konflikta, od katerega bi gledalci lahko vzeli mnogo več. Za oboževalce ruralnih grozljivk, vendar pa ne pričakujte revolucije.