Režiser Daniel Stamm morebiti ni najbolj znano ime v filmski industriji, vendar pa je za seboj pustil pomemben pečat na področju žanra t.i. grozljivk z najdenimi posnetki; leta 2010 je namreč ustvaril presenetljivo efektno, strašljivo in napeto grozljivko The Last Exorcism, ki je sicer sledila klasičnim zakonitostim zgodb o demonskih obsedenostih in izganjanju hudiča, vendar je navkljub temu uspela prepričati s pristnim mračnim vzdušjem, visoko mero suspenza, odličnimi igralskimi predstavami ter zastrašujočim finalom. Četudi Stamm do letos ni posnel nič omembe vrednega, je bilo upanje, da bo njegov najnovejši celovečerec Prey for the Devil vendarle uspel kukati iz morja povprečnih “hudičevih” grozljivk. A očitno je vse ostalo samo pri dobrih željah, saj je pričujoči film še ena kreativno ubožna, klišejska, generična, obupno predvidljiva in niti malo strašljivka grozljivka, ki bi prej kot na velika platna morala romati naravnost na DVD tržišče ali na kanale za pretočne vsebine. Film o mladi nuni, ki postane uslužbenka akademije za izganjanje hudiča (ne, to ni šala) in skuša rešiti življenje z demonom obsedene deklice je tako pozabljiv in formulaičen, da ga bo gledalec sproti pozabljal in se ob nastopu odjavne špice spraševal, zakaj je zapravil uro in pol svojega časa za film, ki se mu niti malo ne ljubi biti izviren ali domiseln. Navkljub simpatični glavni junakinji, ki jo suvereno odigra Jacqueline Byers ter občasno privlačni scenografiji in atmosferi je film posejan s cenenimi posebnimi učinki, za lase privlečenimi prizori strašenja ter dlakocepskim sledenjem žanrskim klišejem, zato ni razloga, da bi mu gledalec namenil pozornost več kot enkrat. Izganjanje hudiča postaja vse bolj dolgočasno opravilo.