Velikanski uspeh franšiz kot sta Conjuring in Insidous je sprožil nov val modernih grozljivk, ki se poslužujejo določenih “zakonitosti”, ki so mlajšemu občinstvu všečne, starejšemu pa nadležne; govora je o specifičnem načinu strašenja gledalca, ki je pospremljen z nenadnimi skoki pred kamero (t.i. jumpscare) in bučno violinsko glasbo. In četudi sta zgoraj omenjena filma uspeta tovrstno formulo uspeha ohraniti na zadovoljivi ravni, so nadnaravni triler tipa The Nun in večina kataloga filmske hiše Blumhouse pri tem zapadli v pretiravanje ter bili strašljivi zgolj hiperaktivnim 12 – letnikom z nizkim pragom pozornosti. Celovečerni prvenec režiserja in scenarista Parkerja Finna z naslovom Smile delno spada v to kategorijo grozljivk; film pripoveduje zgodbo o požrtvovalni zdravnici na psihiatričnem oddelku, ki nekega dne v ordinacijo sprejme prestrašeno mlado dekle, ki pred njo stori samomor z bizarnim nasmeškom na ustih. Kmalu zatem zdravnico začne zasledovali nadnaravna sila, povezana z umrlim dekletom in kar sledi, je napeta dirka s časom, saj glavna junakinja vse globje tone v žrelo nerazsodnosti in paranoje. Kot že rečeno, Smile je grozljivka, ki cilja na najstniško občinstvo, vendar pa hkrati skuša zgraditi most med modernim in klasičnim; gre za film, ki se ne zanaša izključno na nenadne skoke pred kamero in obmetavanje z bučnimi zvoki, ampak uspe vzpostaviti presenetljivo vzdušno atmosfero z nekaterimi posrečenimi trenutki suspenza in groze, zaradi katerega je tudi zgodba bolj interesantna. Filmu pomaga tudi to, da njegova glavna junakinja ni nadležna avša, ampak oseba, s katero se gledalce lahko poistoveti in pogosto sprejema racionalne odločitve. Škoda le, da se film ne uspe izogniti določenim klišejem, melodramatičnim pretiravanjem in zoprno zmanipuliranim prizorom groze, vendar glede na preostalo ponudbo jo Smile dokaj dobro odnese in se celo uspe dvigniti nad povprečje. Nič revolucionarno novega, ampak navkljub temu všečna žanrska zabava za oboževalce bolj “lahkotnih” grozljivk.