Pozabite na izredno generično grozljivko The Curse of La Llrona, ki je leta 2019 skušala prestrašiti občinstvo s svojo različico mehiške legende o žalujoči ženski, ki je utopila svoje otroke in v posmrtnem življenju za večno obžalovala svojo težko odločitev. La Llrona gvatemalskega režiserja Jayra Bustamanteja je narejena iz popolnoma drugačnega testa, ki znova dokaže, da je žanr grozljivk še kako primeren za eksperimentiranje ter močne komentarje o stanju družbe, v kateri živimo. Pričujoči film je sicer težko označiti za grozljivko, pa četudi vsebuje elemente nadnaravnega in abstraktnega, vendar pa je zgodba ves čas srhljivo blizu resničnosti; v njej spremljamo padec družine upokojenega generala Monteverde, ki je v odmevnem sodnem procesu zaradi tehnikalij oproščen odgovornosti za genocid nad ljudstvom plemena Maje v 80. letih. Večina filma se odvija v notranjosti razkošne vile družine Monteverde, ki je z vseh strani oblegana s protestniki, dogajanje pa še dodatno razburi prisotnost nadnaravne sile v obliki jokajoče ženske, ki skuša maščevati žrtve nekdanje generalove strahovlade. Kot že rečeno, skuša La Llrona izvorno legendo o duhu žalujoče ženske povezati z družbenimi komentarji o tem, kako morajo potomci generala prenašati breme njegovih grehov in zanje plačevati (pre)veliko škodo. Pri podajanju tega sporočila je film precej uspešen in neusmiljeno surov, vendar pa se hkrati distancira od realizma ko v zgodbo vstopijo sicer subtilno vstavljeni elementi paranormalnega, ki se nikoli ne zatekajo k cenenosti in predvidljivosti, ampak venomer ohranjajo močno pripovedno nit. Resda bi film lahko bil nekoliko bolj poglobljen in se še bolj posvečal konfliktu med generalom in njegovo družino (v tem oziru razočara precej antiklimatični konec z nekaterimi nepojasnjenimi trenutki), toda La Llorona se vzoren predstavnik socialne grozljivke, ki znova sporoča, da obstaja še hujša groza od demonov, pošasti in duhov; sam človek.