Nosečnost je za marsikatero žensko že sama po sebi zelo naporna izkušnja, vendar pa če kje obstaja film, ki ta pričakovanja spremeni v grozo, je to okultna psihološka grozljivka Rosemary’s Baby, klasika groze in suspenza poljskega mojstra Romana Polanskega. V filmu, posnetem po istoimenskem romanu Ire Levina, gledalec spremlja težavno nosečnost mlade Rosemary, ki je zaznamovana z nenavadnimi bolečinami v trebuhu, srhljivim hujšanjem, jemanjem sumljivih zdravil, hranjenjem s surovim mesom, srhljivimi nočnimi morami ter povrhu tega še z občutki, da nekdo želi škodovati njej in njenemu nerojenemu otroku. Film, ki se skoraj v celoti odvije v notranjosti Rosemaryjinega prestižnega stanovanja (gre za isto stanovanjsko hišo, kjer je dobrih 12 let kasneje pod streli neuravnovešenega Marka Davida Chapmana umrla glasbena ikona John Lennon), predstavlja za ogled sila neprijetno, morečo, tesnobno, klavstrofobično in paranoično ekskurzijo v srce čistega zla in v tiste najbolj temačne predele človekove psihe. Briljantnost filma leži v tem, da uspe gledalca prestrašiti zgolj na psihološki ravni, kar pomeni, da je bistvo zgodbe skrito očem, saj se ta gradi na surrealni atmosferi, vrhunski minimalistični glasbi in odlični igralski zasedbi, kjer kakopak prednjači vrhunska Mia Farrow s svojo bledo in koščeno postavo, ob katerih se upravičemo sprašujemo, če pred seboj gledamo zdravo nosečnico ali mrliča. Dejstvo, da Polanski več skrije kot pokaže, filmu služi zgolj v prid, saj zaradi tega postane še bolj napet in strašljiv. A vse to gledalce ne pripravi na šokanten konec s pravzaprav zelo plemenitim sporočilom; materinska ljubezen je nekaj, kar ne more uničiti nobeno zlo na tem svetu. Ena najboljših filmskih grozljivk vseh časov.