The Pond predstavlja celovečerni prvenec srbskega režiserja Petra Pasića, ki že od uvodnih kadrov morbidnega in depresivnega podeželja kaže velikansko mero ambicij, s katerimi se film samozavestno sooči. Pasićev film ni zgolj film, ampak prav posebna izkušnja, ki gledalca potegne v realnost, nasičeno z enigmatičnostjo in kafkovsko ujetostjo v prehod med realnim in imaginarnim svetom. In takšne vrste kafkovski junak je tudi neimenovani osrednji lik, otožni profesor antropologije, ki po ženini smrti skupaj s svojo hčerko in novim dekletom živi v nekakšen “twinpeaksovskem” surralnem podeželju, kjer ne manjka ekscentričnih likov, temačnega simbolizma ter nejasne ločnice med resničnostjo in fantazijo. Profesor, obseden z željo, da bi ponovno navezal stik z umrlo ženo, pride na sled apokaliptičnim napovedim, njegovo delo pa zbudi pozornost nevidnih nadnaravnih sil. Film, kot je The Pond, je težko opisati, saj se spogleduje z elementi mnogih žanrov, vendar pa se nobenemu od njih docela ne prepusti; lynchevska nočna mora, ruralna drama absurda, surrealni triler, lovecraftovski misterij in še kaj bi se našlo. Kombinacija vsega tega bi lahko ustvarila zmedo in Pasićev film na nek način je ravno to; zmeda s to razliko, da je ta najverjetneje ustvarjena namerno. The Pond že od uvodnih kadrov nonšalantno odvrže vse zakone logike in v navidez realno dogajanje vstavlja podobe fantazijskega in grotesknega, pod niansami te kozmične groze pa se skriva še kako realistično sporočilo o tem, kako lahko obsedenost s smrtjo in nezmožnost prebolevanja izgube ljubljene osebe privede človeka, ki se ni pripravljen soočiti z resničnostjo. Iz tega sledi sklep, da je The Pond problematičen film, saj se pogosto zaplete v lastno željo po enigmatičnosti, pri tem pa pozabi, da bi tudi gledalec imel pravico do bolj jasne naracije, nekoliko grenak priokus pa pusti tudi dokaj lesena igra in na trenutke ponavljajoči simbolizem, ki hitro izgubi svojo pomensko moč. A lagali bi, če bi rekli, da The Pond ni film, vreden ogleda; Pasić zna graditi fenomenalno temačno atmosfero in tudi na vsebinski ravni je njegova zavezanost nekonvencionalnim metodam občudovanja vredna. A vprašanje je, koliko potrpljenja bo moral gledalec pogoltniti, da bo lahko sprejel film za to, kar je.
