Ko gledalec prvič uzre glavno junakinjo pričujočega filma, mu hitro postane jasno, da ima pred sabo lik, katerega preganja nepojasnjena travma; Molly (odlična Cecilia Milocco) je izpuščena iz psihiatrične bolnišnice in si najde stanovanje v manjšem bloku, kjer jo takoj po prihodu začnejo mučiti nepojasnjeni zvoki iz zgornjega nadstropja. Preprost zaplet za ne ravno preprost film, bi se temu reklo. Knocking je namreč psihološka srhljivka, ki gledalca skupaj z Molly zapre v notranjost utesnjenega stanovanja in prepusti kaosu, ki je morebiti nadnaravnega izvora ali pa zgolj produkt razsute psihe glavne junakinje, ki navkljub novemu poglavju v življenju ni uspela docela razdelati osebne travme. Film režiserke Fride Kempff je slabih 80. minut dolga nočna mora, ki dodobra izkoristili svoj minimalistični potencial in s premišljeno uporabo srhljivih zvočnih učinkov, počasnega tempa ter misteriozne temačnosti povleče gledalca v svoj kaotičen in z art-house estetiko začinjen svet. Z vidika vzdušja, igralskih predstav in suspenza je film vrhunski, bo pa nekaterim gledalcev verjetno najedalo spoznanje, da zgodba pušča preveč stvarih odprtih in nekaterih razpletov nikoli docela ne pojasni oz. jim ne namenja dovolj pozornosti, da bi kot celota delovali v skladu s pripovedno nitjo. Knocking bo tako pisan na kožo oboževalcem Davida Lyncha in Ingmarja Bergmana (ironično se v filmu pojavi tudi prizor iz njegove klasike Persona), ki jih bolj zanima potovanje kot pa končna postaja.

Ocena