Španski režiser Paco Plaza je leta 2017 ustvaril nepričakovano uspešnico Victoria, nadnaravno strašljivko o mladem dekletu, ki med nedolžno igro z oujia ploščo prebudi starodavno zlo. Film je bil sicer medijsko napihnjen z oznako najstrašnejši film vseh časov, toda še vedno je šlo za vzdušno, napeto in zloveščo gledalsko izkušnjo, ki se je uspela rahlo dvigniti nad povprečje vsebinsko podobnih izdelkov. Po šestih letih zatišja je Plaza, upajoč, da lahko ponovi uspeh omenjenega filma, posnel predzgodbo Sister Death, ki se odvija v samostanu v povojni Španiji in v ospredje postavi mlado nuno pripravnico Narciso, ki je bila kot otrok priča čudežu, zato se čuti dolžno, da svoje življenje posveti Bogu. Toda ob prihodu je Narcisa priča grozljivim vizijam in nočnim moram, ki razkrivajo ne zgolj njene dvome v moč lastne vere, temveč tudi grozljivo preteklost, skrito za zidovi samostana. Sister Death je za današnje čase več kot dobrodošla imitacija klasične gotske zgodbe o duhovih, ki se resda ne uspe izogniti številnim žanrskim klišejem in splošni predvidljivosti zgodbe, vendar pa gledalca vseeno očara s čudovito scenografijo, maksimalno izkoriščen čar lokacije samostana, subtilnimi prizori strašenja in suspenza ter odlično igralsko predstavo Arie Bedmar kot sestre Narcise. Film, ki bi lahko v vsakem trenutku postal zgolj brezdušna reciklaža čezlužniških komercialnih grozljivk, se trdno oklepa psiholoških pristopov do strašenja gledalca in navkljub rutinski zgodbi nikoli ne zapade v dolgočasje. Sister Death je mala, očarljiva in nepretenciozna grozljivka za oboževalce klasičnih zgodb o duhovih.

Ocena