Španska srhljivka Piggy, ki ga je po lastnem istoimenskem kratkem filmu posnela Carlota Pereda in zbudila ogromno pozornosti festivalu Sundance, se na površju odvija kot še ena zgodba o trpinčeni najstnici, ki po letih huliganstva in poniževanja zbere “pogum”, da udari nazaj in zadosti lastni definiciji pravice. In glavna junakinja pričujočega filma, Sara, ne bi mogla biti bolj zgovoren primer takšne osebe; sramežljiva najstnica živi v majhni vasici na španskem podeželju in pomaga staršem v mesariji, zaradi njene obilne postave je pogosta tarča nesramnih vrstnikov, doma pa jo terorizira avtoritativna mater, ki jo ošteva na vsakem koraku. Režiserka v prvi tretjini filma z nizanjem dokaj pretresljivih in težko prebavljivih scen Sarinega poniževanja na prepričljiv in subtilen način razgali tragično eksistenco glavne junakinje, ujete v zatohlost podeželskega primitivizma ter pomanjkanje pristne starševske ljubezni. Toda tisto kar film Piggy dvigne nad povprečje, je njegov okvirni zaplet; Sara namreč ni tista, ki se znaša nad huligani, ampak to v “njenem imenu” opravlja neznani moški, ki ugrablja Sarine huligane, dekle pa ob tem spoznanju ne obvesti nikogar, temveč trči ob težko moralno dilemo. Si Sarini rablji zaslužijo drugo priložnost ali pa je princip oko za oko, zob za zob zanjo bolj primeren? To provokativno in kompleksno vprašanje uspe Piggy kompetentno vnesti v žanrske konvencije najstniškega slasherja, hkrati pa s ščepcem črnega humorja in psihološke globine glavne junakinje (odlična Laura Galan) poskrbi, da film skoraj nikoli ne zapade v območje predvidljivega ali za lase privlečenega. Izjema je zgolj zadnja tretjina, ki nekoliko popusti v svoji radikalnosti in se odloči za bolj poenostavljene razrešitve konflitka, toda film navkljub temu venomer ohranja dobrodošlo udarnost in kompleknost, ki jih pri čezlužnikih močno pogrešamo. Piggy tako zmanjka nekaj drznosti, da bi postal mojstrovina, a kot celota funkcionira tako kot je treba in pri svojem serviranju neprijetnosti ne popušča vse do zadnje minute.