Oče posebnega žanra italijanskega slasherja, imenovanega giallo, Dario Argento se je po krajšem izletu v vode zgodovinske komične drame The Five Days, leta 1975 odločil vrniti k žanru grozljivk in postregel s filmom, ki ga marsikdo razglaša za njegov magnum opus oz. najbolj prepoznaven in proslavljen film v njegovi karieri. Deep Red, ki hkrati predstavlja prvo kolaboracijo med Argentom in italijanskimi progresivnimi rock performerji Goblin, nadaljuje tradicijo njegovega prvenca The Bird With the Crystal Plumage; znova je v ospredju zamaskiran morilec v usnjenih rokavicah, ki na začetku filma brutalno umori jasnovidko, edina priča zločina pa je jazz glasbenik Marcus, kateri sklene zavezništvo z jezično in ambiciozno novinarko Gianno, da bi uspel odkriti identiteto morilca in odkriti motiva za njegova grozljiva dejanja. Pri tem se v zgodbo o iskanju klavca vrinejo tudi elementi nadnaravnega oz. strašljive legende o zakleti hiši, ki naj bi bila usodno povezana z morilcem in njegovo težavno preteklostjo. Deep Red je esenca gialla in deluje kot zbirka najboljšega, kar omenjeni žanr ponuja; melodramatična in pogosto ekspresivna igra, cinični humor, pogosto kičasta scenografija, ki lovi ravnotežje med neogotskim in baročnim, zdaj že ponarodela glasbena podlaga zasedbe Goblin, ki bi jo najlažje opisali kot eksperimentalna mešanica elektronskega rocka in progresive ter seveda ogromna količina absurdnega nasilja, katerega lahko mojstrsko obvlada zgolj tak kaliber filmarja, kot je Argento. Ta se lahko pohvali tudi z vrhunskim ohranjanjem suspenza ter kompleksnimi psihološkimi elementi zgodbe, ki bi v rokah kateregakoli drugega filmarja izpadla kot hitropotrošna roba za tretjerazredne TV trilerje z možnostjo minimalnega uspeha na DVD tržišču. Četudi je giallo žanr, ki bo gledalce zaradi nenavadnega stila in nekonvencionalnih prijemom znotraj filmskih klavnic enako močno navdušili kot tudi odbijal, je tako žanru kot filmu Deep Red nemogoče odreči Argentov prepoznaven avtorski pečat in mojstrsko zrežirane prizore groze in suspenza, ki tudi po skoraj 50. letih še vedno uspejo stresti do kosti. Več kot upravičena klasika italijanske filmske klavnice.
