Inferno predstavlja drugo poglavje v neuradni trilogiji Tri matere italijanskega mojstra groze in suspenza Daria Argenta in bi ga lahko označili za nekakšno nadaljevanje njegove kultne klasike Suspiria, četudi je povezava med obema filmoma zelo bežna. Oba sicer izhajata iz predpostavke o obstoju treh čarovniških kultov in zloveščih nadnaravnih božanstev, ki se nahajajo na treh svetovnih lokacijah; Mater Suspiriorum v nemškem mestu Freiburg, kjer se odvija Suspiria, Mater Lachrymarum v Rimu ter Mater Tenebrarum v New Yorku. Slednja tudi predstavlja osrednji motiv pričujočega filma, ki sicer preskakuje med Rimom in New Yorkom; v prvem naletimo na ameriškega študenta Marka in njegovo prijateljico Saro, ki na podlagi skrivnostnega pisma Markove sestre trčita ob zloveščo knjigo o čarovniških kultih, v drugem pa spremljamo Marka, ki se vrne domov in skuša odkriti okoliščine nenadnega izginotja njegove sestre. Inferno, ki je bil ob izidu krivično spregledan film, vendar je tekom let vendarle pridobil na veljavi, omogoča Argentu, da zvesto sledi stilu, ki ga je izbrusil v klasiki Suspiria, hkrati pa ga tudi nadgradi; gledalci smo znova priča hipnotični kombinaciji kričeče živih in temačnih barv ter mikavnemu miksu neogotske in baročne scenografije, izkušnja pa je pospremljena z zvokom razigranega elektrorocka ter ducatom verjetno najbolj brutalnih prizorov nasilja v Argentovi karieri. Inferno je brez kančka dvoma najbolj grafično nazoren in brezkompromisno okruten film, katerega pretiravanje je hkrati del njegovega bizarnega šarma, melodramatična igra in Argentovo mojstrsko eksperimentiranje z žanrskimi klišeji pa vzdušje filma naredijo še bolj nepozabno. Velja zgolj opozoriti, da film zahteva nekoliko več potrpljenja od gledalca, saj se zgodba začne razvijati šele po dobre tričetrt ure, z nenadnimi menjavami lokacij in likov pa zna tudi ustvariti zmedo. Pa vendar so to stilske in vsebinske zakonitosti italijanskega slasherja gialla, zato jih je težko označiti za napake. Inferno morebiti ne dosega fenomenalnosti in zloveščosti Suspirie, vendar pa je več kot dostojno nadaljevanje, ob katerem boste glasno kričali.
