Shelley je celovečerni prvenec iranskega filmarja Alija Abbasija, ki sicer že od leta 2002 živi na Danskem, medtem ko je v svoji domovini zaradi pogosto provokativnih in radikalnih projektov žal nezaželjen. Da mu kontraverznost, brutalnost in mračnost niso tuji, potrjuje tudi že omenjeni prvenec, psihološka srhljivka o mladi romunki Eleni, ki sprejme delo gospodinje pri starejšem paru Louisi in Kasperju, ki živita brez elektrike in kakršnekoli moderne tehnologije v odročni hiši ob jezeru. Ko Louisa potoži, da je neplodna, se Elena v zameno za visoko vsoto denarja odloči postati nadomestna mati in roditi njenega otroka, toda nosečnost kmalu postane močan izziv tako za mlado dekle kot za par, ki niso pripravljeni na bizarne sanje, nenadne spremembe obnašanja, nepojasnjene bolečine in občutke, da z otrokom nekaj ni v redu. Shelley več kot očitno imitira formula Polanskijeve grozljive klasike Rosemary’s Baby in to celo do te mere, da se poslužuje enekega minimalističnega pristopa ter sugestiranja, da je groza tisto, kar je očem nevidno. V maniri Abbasijeve umazane poetike je dogajanje pogosto brutalno in neprijetno za gledalčeve oči, toda filmu je težko očitati, da ne pritegne pozornost, še posebej zaradi izvrstne moreče atmosfere, vrhunske glasbe ter odlične igre, še posebej Cosmine Stratan v vlogi Elene, do katere čutimo enako mero sočutja kot tudi zgražanja, še posebej, ko v drugi polovici filma vzpostavi sovražen odnos do nerojenega otroka. Shelley ni posebej izviren film, saj so bile Rosemaryjine prigode s satanskim plodom bolj inovativne in drzne, gledalce pa bi lahko zmotilo pomanjkanje pravih odgovorov na številna vprašanja, toda navkljub temu gre za več kot obetaven prvenec drznega iranskega filmarja.