Francija, pozno 19. stoletje. Neusmiljeni baron Seamus Laurent odredi pokol ciganskega tabora, ki naj bi stal na njegovi zemlji. Ena od cigank, katero živo zakopljejo, nad barona in lokalno prebivalsto prikliče zlovešče prekletstvo in le nekaj dni po pokolu se začnejo odvijati dogodki; mnogi so podvrženi nočnim moram, ki so povezane s skrivnostno morilsko zverjo, za katero zgolj patolog John meni, da ni običajna divja žival, začnejo se kopičiti trupla razkosanega prebivalstva in povrhu tega še neznano kam izgine baronov sin Edward. Sodeč po opisu je jasno, da je grozljivka The Cursed še en v vrsti filmov o volkodlakih ter z njimi povezanih ciganskih prekletstvih, kar je v tovrstnem podžanru stalnica. In gledalec se ne bo zmotil, če pričakuje ravno to; film režiserja in scenarista Seana Elissa niti približno ne odkriva tople vode in se poslužuje mnogih “klišejskih” elementov iz praktično vsakega filma o volkodlakih. Je zaradi tega slab film? Daleč od tega. Ena od odlik filma The Cursed je ta, da gledalcu pričara svet, ki v njemu hkrati prebuja strah kot tudi intrigo; čudovito morbidna atmosfera, podkrepljena z elementi klasične gotske estetike, gledalca nemudoma povleče v zgodbo, filmu pa pomagajo tudi odlična glasba, prepričljive igralske predstave, zgodbi primerno počasen tempo ter Ellisov prefinjen občutek za dviganje suspenza in učinkovito strašenje. In glede na to, da je eden od večjih problemov mnogih grozljivk dandanes ta, da niso strašljive, The Cursed več kot upravičeno dokaže, da je film, ki bo poskrbel za grizenje nohtov in pospešen srčen utrip. Na nek način bi lahko rekli, da je The Cursed ekvivalent vožnje z vlakcem smrti; povečini vemo, kaj lahko od izkušnje pričakujemo, vendar v njej, dokler traja, neizmerno uživamo.