Woodland Grey, zmes Lynchevske surrealne nočne more in psihadelične folk grozljivke, na več mestih citira odlomke iz pravljice Janko in Metka, med drugim tudi prizor, kjer Janko in Metka v upanju, da se ne bi izgubila v gozdu, za seboj puščata drobtinice kruha. In to puščanje drobtinic je hkrati strategija, ki jo ubere pričujoči film režiserja in scenarista Adama Reiderja; v slabi uri in pol se pred gledalčevimi očmi odvija misteriozna zgodba o mladem dekletu, ki skuša preboleti dedkovo smrt s sprehodom po gozdu, vendar se pri tem hudo poškoduje, na pomoč pa ji priskočil samotarski moški, ki živi v zanemarjeni prikolici sredi gozda in čuva grozljivo skrivnost. Woodland Grey je film, katerega gledalece morebiti ne bo nikoli docela razumel, saj vse do zadnje minute ohranja visoko raven enigmatičnosti, hkrati pa je zgodba napolnjena s simbolizmom in čudaškimi elementi, zaradi katerih je težko ločiti kaj je v filmu mišljeno kot resničnost in kaj kot čista fantazija. Na tej točki se bodo gledalci razdelili na dve skupini; na tiste, ki bodo v omenjenem razvoju zgodbe videli pretenciozno artistično napihovanje in vsebinsko brezciljnost in tiste, ki jih bo bolj kot zgodba fasciniralo surrealno vzdušje in cel kup bizarnosti. A ne glede na končni rezultat je treba priznati, da Woodland Grey ni izguba časa, še posebej zaradi dobrih igralskih predstav, všečnih (pa četudi nedodelanih) likov in tudi zato, ker se potrudi zgraditi unikaten svet, zgodba pa več kot očitno poganjajo ambicije, za katere pa bi lahko rekli, da so morebiti previsoke. Težaven, konflikten, vendar hkrati fascinanten film.