Filmi o serijskih morilcih so bili v 30. letih prejšnjega stoletja kakopak redkost, četudi je že Alfred Hitchcock leta 1927 s svojiim režijskim prvencem, nemim psihološkim trilerjem The Lodger postavil temelje za omenjeni podžanr kriminalnih / grozljivih filmov. Navkljub temu pa se je na pravo mojstrovino moralo počakati do leta 1931, ko je nemški režiser Fritz Lang, pionir nemega filma in predvsem žanra znanstvene fantastike, posnel svoj prvi zvočni film s preprostim naslovom M. Mešanica kriminalnega trilerja in sodne drame je postavljena v Berlin, katerega ustrahuje serijski morilec otrok Hans Beckert (Peter Lorre); navkljub prizadevnemu delu policija in civilno prebivalstvo niso sposobni ujeti storica, zato se v zadnjem dejanju obupa zatečejo po pomoč k predstavnikom organiziranega kriminala, katerih pogosto nezakonite metode začnejo prinašati rezultate, morilec pa je zelo hitro stisnjen v kot. M, katerega naj bi navdihnili zločini resničnih nemških serijskih morilcev (med drugim tudi zloglasnega Petra Kürtena z vzdevkom Vampir iz Dűsseldorfa), je zaradi svoje občutljive tematike kakopak zelo hitro postal tarča cenzorjev (še posebej z vzponom Hitlerjeva nacizma), ki so film začasno potisnili v časovni bunker, vendar pa tudi to ni moglo preprečiti vpliva, ki ga je Langova mojstrovina imela na razvoj sedme umetnosti nasploh. M namreč ni zgolj izredno napet, atmosferičen in s strani zastrašujoče avtentičnega Lorreja odlično odigran triler o lovu na morilca, ampak pionirsko delo, ki je samozavestno kršilo vse žanrske konvencije tistega časa; kompleksna atmosferična glasba, domiselna uporaba tišine v najbolj napetih trenutkih, zgodba, povedana preko nevidnega naratorja in kontrasti med temo in svetlobo, ki so bili kasneje množično uporabljeni v filmih noir. Kar pa je še najbolj pomembno; M je tudi po današnjih standardih izredno pretresljiv, provokativen, okruten in avtentičen film, ki se drzno spušča v najtemnejše predele človekove duše in dostavi enega najbolj strašljivih portretov serijskega morilca v zgodovini sedme umetnosti.
Ocena
