Filmi, ki vključujejo elemente skrivnostnosti, običajno težijo k temu, da proti koncu uspejo odgovoriti na vsa zastavljena vprašanja in s tem potešiti zadovoljstvo gledalca. Picnic at Hanging Rock, ki ga je režiral eden od najvidnejših predstavnikov modernega avstralskega vala Peter Weir, je ena redkih izjem v tej kategoriji, ki nima prav nobenega namena, da bi nas zadovoljila s smiselnim razpletom ali pa nam vsaj naklonila nekaj sledi, ki bi pomagale razrešiti skrivnost. Film, posnet po istomenskem romanu pisateljice Joan Lindsay (ta naj bi zgodbo napisala na podlagi resničnih dogodkov, vendar ta podatek ni bil nikoli potrjen), spregovori o treh šolarkah in starejši učiteljici, ki 14. februarja 1900 med piknikom blizu hribovja Hanging Rock izginejo neznano kam, kar sproži obširno iskalno akcijo ter paniko med lokalnim prebivalstvom. Ob takšnem opisu bi pričakovali napet psihološki triler z elementi nadnaravnega, vendar pa Weir ves koncept skrivnostnosti obrne na glavo, saj ne skuša poiskati odgovorov na vprašanje o usodi pogrešanih, ampak namesto tega ustvari tenkočutno, vizualno perfektno in s klasično glasbo podkrepljeno zgodbo, katere ozadje je lahko večplastno; film lahko dojemamo kot zgodbo o skrivnosti, kateri nihče ne uspe priti do dna, lahko pa je tudi simbolični prikaz prebujenja najstniških deklet, ki na Hanging Rocku najdejo svobodo, neodvisno od strogih šolskih pravil. In ne; glavna skrivnost filma ni nikoli razrešena, kar je po svoje logično, saj bi z razlagami zgodba izgubila na svoji mistični privlačnosti in neprijetni atmosferi. Picnic at Hanging Rock je nedvomno ena od velikih filmskih skrivnosti 20. stoletja.