Za začetek obrazložitev naslova filma: Wendigo je starodavno indijansko mitološko bitje, ki ima med drugim sposobnost preobrazbe v različne živali in ljudi, za preživetje pa se je pripravljeno posluževati tudi kanibalizma. Eno od najbolj strašljivih poglavij indijanske mitologije predstavlja tudi navdih za istoimensko psihološko srhljivko, ki jo je daljnega leta 2001 režiral, spisal in zmontiran Larry Fassenden, eno od vidnejših imen ameriškega neodvisnega filma, še posebej na področju grozljivke. Fassendnov film se vrti okoli družine, ki se odpravi na podeželje, da bi skupaj preživela nekaj časa v objemu neokrnjene zimske divjine, vendar že ob prihodu naleti na trojico neprijaznih lovcev, kasneje pa domišljijo najmlajšega člana družine začne razburjati mit o indijanski pošasti, ki naj bi strašila v bližnjih gozdovih. Wendigo je film, kateremu se pozna ultranizek proračun, kar s seboj prinaša pričakovane slabosti; občasna tehnična nedodelanost, zmedena montaža ter minimalistična zgodba o pošasti, kjer je slednja večino časa skrita pred očmi gledalca (in junakov). Navkljub temu pa je težko reči, da je Wendigo slab film; pravzaprav je izredno atmosferična in napeta folk grozljivka, ki se uspešno naslanja na zapuščino klasike The Blair Witch Project, ki je dve leti pred tem poskrbela, da so gozdovi znova postali strašljivi in Fassenden to zloveščo prezenco narave maksimalno dobro izkoristi. Še več; skrivanje pošasti vse do zadnje tretjine pripomore, da film ne izpade preveč ceneno in se osredotoča na psihološki vidik zgodbe, ki med drugim obravnavava človekov mačehovski odnos do narave, razbite družinske vezi ter večni konflikt med urbanim in ruralnim. Wendigo je navkljub nekaterim spodrsljajem več kot solidna strašljivka, ki bo pisana na kožo tistim, ki verjamejo, da so gozdovi enako čudoviti kot tudi skrivnostni.