Na prvi pogled se zdi, da fantazijska satira The American Society of Magical Negroes cilja v pravo smer, saj se želi ponorčevati iz enega od najbolj obrabljenih filmskih klišejev; lika dobrosrčnega temnopoltega človeka, ki rasističnega in arogantnega belca nauči spoštovati drugačnost in ga moralno spreobrniti. Ta položaj doleti tudi neuspešnega umetnika Arena (Justice Smith), ki nekega večera trči ob skrivnostnega možakarja, ki pripada skupnosti temnopoltih čarodejev, katerih namen je predstavljati angela varuha belcem, da ti svoje jeze in nezadovoljstva ne bi stresali nad temnopolto skupnostjo. Ugotovitev, da bodo rasne nestrpnosti po svetu prenehale zgolj tako, da se belcem zagotavljata sreča in zadovoljstvo, je kakopak absurdno neumna in ravno tu se pojavi prvi velik probem pričujočega filma; The American Society of Magical Negroes se sicer zaveda, da je komedija (oz. vsaj ponaša se s takšno oznako), toda svoj omenjeni koncept jemlje tako strašno resno in dramatično, da ustvari več škode kot koristi. Namesto, da bi se režiser in scenarist Kobi Libii razposajeno poigral s problematikama rasnih stereotipov in pokroviteljske politične korektnosti, raje ubere pot najbolj stereotipnega črnskega aktivista, ki v stilu lanskoletne uspešnice Barbie dialoge zavije v dolgočasne politične pridige in moraliziranja, ob katerih še Spike Lee izpade kot subtilni družbeni komentator. A tudi če ta zgrešen pristop pustimo ob strani, ima Libiijev film še celo kopico drugih težav; od neimpresivnih igralskih predstav (Smith je v glavi vlogi še posebej lesen), pustih likov, cenenih posebnih učinkov, pomanjkanja pravega fantazijskega vzdušja pa vse do prisiljenih romantičnih vložkov, ki že tako slab film delajo še bolj dolgočasnega in neznosnega. The American Society of Magical Negroes razen naslova tako ne ponuja ničesar odštekanega ali vredno gledalčeve pozornosti.