Problem ustvarjalne krize je pogosto ironično služil kot navdih za številne filme (dober primer je klasika bratov Coen Barton Fink, ki sta jo filmarja spisala med premagovanje blokade pri snovanju scenarija za kriminalko Millers Crossing), toda le redkokdaj je ta predstavlje na tako ekstremen in konflikten način, kot je to v primeru lunatične grozljivke Bliss. Film, ki bi lahko najbolj preprosto opisali kot 80 – minutne vročične sanje shizofrenika, se poglobi v grozljive razsežnosti ustvarjalne blokade mlade likovne umetnice Dezzy, ki se v obupani želji po navdihu zateče k jemanju halucinogene droge z ekstremno čudaškimi in nevarnimi stranskimi učinki. Ti poleg halucinacij, prisluhov in epileptičnih napadov povzročijo tudi nepojasnjeno slast po uživanju krvi. Bliss bi lahko označili za vampirski film, vendar je ta oznaka dokaj površna; motiv vampirizma namreč tokrat služi bolj kot fasada za tragični prikaz posledic, ki jih na umetniku pustijo (pre)pogoste blokade ustvarjalne žilice. Film režiserja in scenarista Joeja Begosa je svojevrstni filmski ekstrem, ki na več mestih spominja na psihadelične tripe zloglasnega francoskega provokatorja Gasparja Noeja, kjer je svet že sam po sebi grd, podivjan, nasilen in vulgaren, pod vplivom močnih drog pa lahko preraste v nekaj bistveno grozljivejšega in nevarnega. Begos to kaotično stanje duha človeka in okolja prikaže grobo, nekoherentno ter morbidno, ne manjka pa tudi ščepec nenavadno privlačnega erotičnega naboja, kjer seks, smrt in nasilje obstajajo v eni in isti obliki. Da je ozračje še bolj noro, poskrbijo divji prizori, ki jih je najlažje opisati kot garancija za epileptični napad. Filmu Bliss je tako težko očitati, da se ne ponaša z močno umetniško držo, brezkompromisnostjo ter izbrušeno provokacijo, toda iz istih razlogov bo verjetno marsikoga film tudi odvrnil; to je namreč izdelek, ki bistveno bolj prisega na stil kot vsebino, kar pa ni nujno nekaj slabega in v tem primeru filmu celo štejemo v plus. Bliss je moreča izkušnja, realizirana nočna mora, spopad racionalnega in grotesknega, hkrati pa prototip izredno surovega art-house ekstrema.
