Posneti film po kultnem romanu Vampir z Gorjancev pisatelja Mateta Dolenca, kombinaciji pustolovskega romana, grozljivke in satire, je vsekakor ambiciozen podvig, še posebej zato, ker je literarna predloga izredno kompleksna, večplastna in na več mestih napolnjena z elementi, ki se na veliko platno preprosto ne dajo preslikati. Navkljub temu se zdi, da bi filmska adaptacija romana lahko padla na plodna tla, če bi se te lotil izkušen režiser in eden od od teh je vsekakor Vinci Vogue Anžlovar. Večni filmski odpadnik, ki je v času kreativnega mrtvila na področju slovenskega filma domačemu občinstvu predstavil žanrski film in postregel z dokaj solidnimi rezultati, je dovolj samozavesten, drzen in nonšalanten, da bi lahko pograbil Dolenčev roman in mu s filmskim jezikom vnesel novo življenje, hkrati pa literarno mojstrovino predstavil novi generaciji bralcev. Zato je toliko večja škoda, da je filmska priredba Vampirja z Gorjancev mala katastrofa; vsebinsko zbegana, katastrofalno odigrana in povsem nevzdušna izguba časa, katere pomen najverjetneje ne bo jasen niti najbolj zagrizenim oboževalcem knjige. Obstaja možnost, da je za slab rezultat kriv skromen proračun, kar se najbolj pozna po zelo osnovnošolsko izdelanih posebnih učinkih, toda pomanjkanje denarja ne sme biti izgovor za slabo spisan scenarij, pomanjkanje vzdušne atmosfere in lesene igralske predstave, kjer je popolnoma vsak igralec napačna izbira. Sebastian Cavazza v glavni vlogi ne bi mogel delovati bolj generično in nezainteresirano, medtem ko prvorazredni igralski asi Jonas Žnidaršič, Pavle Ravnohrib, Vlado Novak in Janez Hočevar ne pustijo kaj boljšega vtisa. Anžlovarjev film je brez fokusa, rdeče niti in z vsebinskega vidika na ravni osnovnošolske gledališke predstave, ki se sploh ne zaveda tistega, kar je Dolenčev roman naredilo tako posebnega in večnega. Ostanite pri knjigi in pozabite na obstoj tega skropucala.