Jerry Seinfeld pripada zdaj že starejši generacijo “boomer” komikov, ki so zadnja leta bolj kot po svojem delu znani po pogostih javnih prepirih o tem, da sta ekstremna politična korektnost in buditeljska kultura uničili sodobno komedijo. A če sodimo po napol biografski komediji Unfrosted, katero je Seinfeld režiral, spisal, produciral in v njej odigral tudi glavno vlogo, se zdi, da je morebiti on sam postal relikvija obdobja, katerega se nostalgično oklepa in ironično hkrati potrjuje, da je (predvsem na vsebinski ravni) precej zastarel komik. Film, ki delno temelji na resnični zgodbi o rivalstvu med podjetjema Kellog’s in Post, ki v zgodnjih 60. letih tekmujeta, kdo bo prej dostavi najbolj okusen jutranji prigrizek, je namreč zmedena, brezciljna in le rekdokdaj dejansko smešna zbirka napol razvitih skečev, ki se razvijejo iz dobesedno ničesar in tam tudi poniknejo. Film bi po eni strani rad bil satira, vendar je za to premalo domiseln, po drugi strani pa odštekana komedija zmešnjav, ki pa je tako kreativno lena, da je že kar žaljivo. Resda je impresivno, da je Seinfeld v filmu uspel zvabiti celo vojsko talentiranih imen kot so Mellisa McCarthy, Bill Burr, Hugh Grant, Jon Hamm, Christan Slater in Amy Schumer, vendar ta sama po sebi ne morejo prinesti dobrih rezultatov, če jim je v roke podan slabo spisan scenarij s enodimenzionalnimi liki, neizstopajočo vizualno podobo in prisiljenimi šalami, ki bi že v 90. letih delovale zastarelo in dolgočasno. S tem pa je potrebno izpostaviti še en hud problem s filmom Unfrosted; zakaj je njegov okrivni zaplet rivalstvo v industriji priprave jutranjih prigrizkov? Glede na to, da film niti približno ne sledi resničnim dogodkom in si skoraj večino dogajanja izmisli, ni povsem razumljivo, zakaj se je Seinfeld sploh oklepal omenjenega resničnega rivalstva. Če se ravnamo po naslovu filma, bi Seinfeldov patetični poskus družbene relavance moral ostati zamrznjen globoko pod ledom.