Delo v mrtvašnici je poklic, ki ga marsikdo izmed nas ne bi nikoli sprejel že zaradi same morbidne lokacije, neprijetne tišine in vse prej kot sproščujoče “družbe” človeških trupel. Toda vse to ne zmoti študenta prava Martina (Nikolaj Coster Waldau), ki sprejme službo nočnega varnostnika na inštitutu za forenzično medicino, saj je prepričan, da mu bosta mir in tišina v nočnih urah ponudila več možnosti za zbrano učenje. Toda ko mesto Copenhagen začnejo pretresati umori okrutnega serijskega morilca, se na hodnikih mrtvašnice začnejo odvijati bizarne stvari, ki Martina spravijo na rob obupa, z izgubo razsodnosti pa tudi pristane glavni osumljenec policije. Danska psihološka srhljivka Nightwatch je odličen primer filma, ki maksimalno dobro izkoristi potencial, ki ga nudi morbidno okolje mrtvašnic (kot zanimivost; režiser Ole Bornedal je idejo za film dobil med obiskom mrtvašnica, kjer je – po lastnih besedah – bilo vzdušja enako srhljivo kot tudi čudovito) in prepriča gledalca z vrhunsko temačno atmosfero, dobrim občutkom za suspenz in elegantnim izogibanjem žanrskim klišejem. Pohvalno je tudi to, da si Bornedal vzame veliko časa za potrpežljiv razvoj zgodbe in se bolj kot na šokantne preobrate ter akcijo zanaša na vzdušje in grozo, ki je očem (vsaj v prvi polovici filma) nevidna in zgolj zlovešče prisotna v ozračju. Četudi končni preobrat ni sila presenetljiv in film venomer lovi ravnotežje med artističnim in komercialnim, je Nightwatch eden boljših psiholoških trilerjev 90. let, ki tudi po 30. letih ne izgublja na kreativnosti in suspenzu.