Kostanjevi gozdovi v naslovu celovečernega prvenca Gregorja Božiča opisujejo Benečijo, predel na jugoslovansko-italijanski meji, ki je bil po koncu druge svetovne vojne prepuščen počasnemu umiranju; zaradi revščine in političnih napetostih je mnogo prebivalcev ta predel zapustilo in iskalo srečo v tujino, tistim, ki so ostali, pa je posvečen pričujoči film. Božičeva poetična drama, ki se poslužuje tudi elementov pravljičnega nadrealizma, spremlja dva posameznika starejše in mlajše generacije, ki se znajdeta pred težko življenjsko preizkušnjo; stikaški mlinar (Massimo de Francovich) se sooča z naglim umiranjem svoje žene, medtem ko Marta (Ivana Roščić), zadnja obiralka kostanjev, sanjari o tem, da bi zapustila vse bolj revno in depresivno okolje Benečije in poiskala srečo na drugi strani oceana. Usodi glavnih junakov se prepletata in preko njiju Božič s tenkočutno občutljivostjo naslika ganljiv, pretresljiv in ponekod celo duhovit potret pozabljenih krajev, katerih – kot izjavi eden od likov v filmu – čez sto let najverjetneje nihče več ne bo spomnil. Zgodbe iz kostanjevih gozdov je s svojim liričnim pripovednim tokom in močnim zanašanjem na simbolizem zasnovan kot filmska pravljica s presunljivo vizualno podobo, ganljivo glasbeno podlago, naravnimi igralskimi predstavami (pohvalno je, da je Božič v filmu ohranil dialekt omenjenih krajev) in zasanjanim tempom, ki blagodejno deluje na gledalca, saj ga za slabih 80 minut odpelje v svet brez meja in ideologij, Božičeva poglobljena meditacija o smrti, upanju in krivdi pa hkrati poskrbi, da film funkcionira ne zgolj kot plemenit spomenik Benečiji, ampak praktično vsakemu kraju, ki je nažalost obsojen na pozabo. Zgodbe iz kostanjevih gozdov so neprecenljiva filmska pesem, zaradi katere bo Benečija ostala večna.