Podžanr grozljivk, imenovan najdeni posnetki, bo zaradi svoje speficičnosti vedno močno delil občinstvo in uspeh večine tovrstnih filmov leži na gledalčevi toleranci do omenjenega žanra. Dober primer takšnega filma je imitacija izgubljenega posnetka in lažnega dokumentarca The Lost Footage of Leah Sullivan, ki je točno tisto, kar naslov obljublja; dobrih 80 minut dolg kolaž posnetkov, najdenih na spominski kartici kamere v lasti ambiciozne študentke novinarstva, ki se vrne v svoje rojstno mesto, da bi raziskala ozadje družinskega pokola, ki že več kot tri desetletja ostaja nerazrešen. Pri tem se spoprijatelji z lokalnim policistom, intervjuja ljudi, ki so bili na tak ali drugačen način povezani z umorjenimi člani družine in nenazadnje tudi obišče prizorišče pokola, kjer naj bi celo strašilo. Sodeč po okvirnem zapletu bi The Lost Footage of Leah Sullivan težko označili za izviren film in deloma to tudi drži, vendar pa se njegova moč skriva ravno v svoji preprostosti in rahli formulaičnosti. Z drugimi besedami; pričujoči film resda imitra elemente marsikatere grozljivke, vendar to počne na kompetenten in zanimiv način, saj predstavi všečen lik študentke Leah (prikupna Anna Stromberg) in zgodbo razvija z ravno pravšnjim tempom, da gledalca venomer drži v napetosti, hkrati pa vse do zadnje sekunde ne poveže vseh niti (če smo iskreni, jih sploh ne, vendar ta skrivnostnost ni moteča) in ne pretirava s cenenimi poskusi strašenja. Slednji so skozi film dokaj skrbno porazdeljeni in nikoli ne izpadejo moteče, temačna atmosfera in dobra uporaba tresoče kamere pa poskrbita za še večji suspenz, ki ga lahko ustvarijo samo filmi z “najdenimi posnetki”. The Lost Footage of Leah Sullivan ni ravno presežek in ima svoj delež napak (predvsem to, da se veliko ključnih prizorov odvije v popolni temi in tako gledalec ne vidi ničesar zanimivega), vendar pa je za ljubitelje filmov z najdenimi posnetki (skoraj) obvezen ogled.