Le nekaj uvodnih minut z absurdno akcijsko komedijo Boy Kills World je potrebnih, da bo gledalcu jasno, s kakšnim filmom ima opravka; s filmom, ki se ne jemlje resno in je na ravni odbitih risank, ki smo jih kot otroci gledali ob sobotnih in nedeljskih jutrih. Ta neresnost sta za film tako blagoslov kot prekletstvo, vse pa je odvisno od tega, kako močno se je gledalec pripravljen prepustiti toboganu, ki ga režiser in scenarist Moritz Mohr ponudi. Vsebinsko imamo opravka s klasično zgodbo o maščevanju; v distopičnem avtoritativnem režimu je nemi osiroteli deček z bujno domišljijo prepuščen vzgoji strogega šamana, ki ga izuri v borilnih veščinah, da bo kot odrasel moški obračunal s tistimi, ki so umorili njegovo družino, dečka pa na potovanju do krvavega cilja spremlja halucinacija v podobi mlajše sestre, s katero je že od nekdaj gojil tesen odnos. Boy Kills World se v času filmov o maščevanju kot sta John Wick in Monkey Man ne more pohvaliti z izvirnostjo, a se namesto tega odkupi s slabima dvema urama neprestane razburljive in spektakularne akcije (nekateri prizori se lahko kosajo z mojstrskimi akrobacijami klasike The Raid), barvitih psihadeličnih trenutkov, ki na več mestih pahnejo zgodbo v risanko in predvsem dobrim smislom za humor, vse skupaj pa tudi v najšibkejših trenutkih drži pokonci zavzeta igra odličnega Billa Skarsgarda, ki se presenetljivo dobro znajde v koži mutavega akcijskega heroja, še posebej z absurdno neumnimi notranjimi monologi, ki bodo marsikateremu gledalcu šli na živce, spet druge pa bodo spravljali v smeh. Prvo pravilo vsakega dobrega akcijskega filma je, da ni dolgočasen in Boy Kills World s tega vidika dobro opravi svoje poslanstvo; zgodba je luknjasta, liki površinski in noben preobrat ne bo gledalca sezul, toda kot celota gre za povsem neškodljivo zapravljanje dolgčasa.